header image

Čira čara po decembru

Objavil: kony | 5.12.2015 | Brez komentarjev |

Nekako so se vse silnice (ali kaj podobnega) poklopile, da sedim v miru in se čudim času, ki se je skoraj ustavil.  Skozi okno me dodatno umirja slika, ki jo ustvarjajo zahajajoče sonce, grički v rahli meglici in nebo, polno nežno pastelnih barv vseh mogočih mehkih oblik. Ne vem točno, kako se mi je uspelo zriniti skozi špranjo neprestanega hitenja in obveznosti (tudi danes sem si jih zastavila milijon) in zdaj tu sedim, zlita z vsem, kar je.

Zadnje čase je pravzaprav ves čas precej divje. Dela veliko, zunanjih neprijetnih informacij veliko, sebe malo. Ni časa. Pravzaprav ni zavedanja, da čas je, da pa je potrebna reorganizacija. December bi lahko bil izziv. Zame ni bolj divjega meseca. Poleg službe in vsakodnevnih obveznosti je treba  decembra znati čarati. Treba je v hišo pričarati praznično vzdušje, treba jo je napolniti z vonjem po piškotih, že v začetku meseca je treba ujeti Miklavža (pravi čas misli, načrtuj, kupi), dan pred Božičem ima eden od staršev rojstni dan, tisti dan je treba iz službe skočiti na praznovanje in imeti pripravljena in zavita vsa darila, saj se vidimo v širšem krogu, nečak, svakinja, brat, naši … In vedno znova me preseneti – kar naenkrat je ta dan tukaj, potem pa dirjam in kupujem razne neumnosti. Pa servis za avto, tehnični, registracija. Veseli december?

Zjutraj vzamem koledar, ki kaže cel mesec (drugače pišem v tistega z enim tednom) in začnem malo načrtovati. Kdaj jelka, kdaj piškoti, kdaj začeti s pripravami na rojstni dan, kdaj pripraviti darila … O, se že boljše počutim! Potem vzamem za prihodnji teden bel list, napišem dneve in vpišem opravke. Oh, še boljše se počutim. Napišem imena in iščem ideje za darila. Nič večjega, ni denarja, pa vendar brez daril ne gre. Aha, to bi šlo, zraven pa lahko naredim še to malenkost. Ok, to bi šlo. Vpišem v mesečni načrt. Res mi odleže. Mogoče pa še bo kaj iz tega meseca!

Sonce je zašlo, nekaj sivo-roza barve se še vleče nad obzorjem, čarobnost prejšnjega trenutka je sicer izginila, ga je pa zamenjalo spoznanje, da lahko, če se tako odločim, čaram sama. Pa dajmo! Začarajmo ta december, da nas ne bo zadušil s svojimi pričakovanji. Vzemimo si nekaj trenutkov časa, razmislimo, kaj bi lahko podarili kljub skromnim sredstvom, začutimo sebe in bližnje. Če se ustavimo, vedno dobimo dobro idejo. In ne pozabimo na tiste, ki si lahko privoščijo še manj kot mi. Bodimo vsaj  malček dobrodelni, saj ni treba veliko, saj veste, zrno na zrno …

Želim vam čaroben december! Verjetno globoko v sebi vsi vemo, da ne potrebujemo veliko, le to, kar imamo, moramo malo reorganizirati. Jaz bom.

Vir: http://bonatura.si/p/127

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Poletje

Objavil: kony | 11.08.2015 | 6 Komentarjev |

Četrti vročinski val gre menda proti koncu.

Dopust gre (brez menda) proti koncu.

Poletni vrt gre proti koncu.

Četrti vročinski val gre menda proti koncu. Vročino sem reševala s klimo. Nobenega posebnega dopusta, kopanja v toplem morju (razen parkrat), nobenih gorskih počitnic. Trije dnevi v gozdnem hladu v stari brunarici staršev, to je bilo odlično, vendar kratko.

Dopust gre (brez menda) proti koncu. Letos so mi počitnice spolzele med prsti bolj kot lani. Razlog: pomanjkanje organizacije, zavzetosti, pomanjkanje financ (razbili smo avto). Misli že uhajajo k prihodnjemu tednu, ko v šoli intenzivno začnemo. V hlastanju za zadnjimi brezskrbnimi dnevi in predvsem tem, da bi bili malo drugačni, mi je uspelo skočiti parkrat do morja in za par dni zajeti zrak v gozd. V gozd si je pravzaprav želel mlajši Otrok pa sva šla. Težko se spravim, potem ko sem tam, bi pa kar ostala. Vendar se začne mladina brez družbe hitro dolgočasiti, zato ni trajalo prav dolgo. Sami pa mi ni za biti … Do morja sva skočili s prijateljico, ki se je morala soočiti z izgubo precej mlajše sestrične zaradi redke bolezni. Vprašanja, zakaj smrt izbira tudi mlajše ljudi in pušča majhne otroke brez matere in starše brez hčerke, so ostala neodgovorjena, za odtenek lažje pa ji je bilo preživeti dan, dva izven stanovanja. Morje tudi, kot da razume in tolaži. Ne sili te k zanikanju, sprejme in oblije tvojo žalost ter dovoli, da jo nekaj pustiš v njem.

Poletni vrt gre proti koncu. Še nekaj rastlin na vrtu hvaležno sprejema vodo, vendar jih ni prav veliko. Bučke, kumare, tudi blitva se še obraste. Paradižniki so letos hudo zboleli in ni več veliko videti od njih. Pravzaprav bi jih morala že dati ven, pa čakam še tistih par plodov, ki zeleni visijo s kakšnega stebla. Lani, ko zaradi deževnega poletja niso skoraj nikomur uspevali, sem jih imela sama polno, letos pa, ko jih imajo vsi več kot preveč, pri nas umirajo. Razveseljuje me bazilika, letos prav krasno raste in vsak dan si jo izdatno natrgam v paradižnikovo solato. Otroka je na žalost ne marata, jo pa toliko bolj hvali Sanja Lončar v Ščepcu rešitve (kraljevo zelišče – stari Grki, sveta rastlina – Indija, ipd)

V vsakem koncu je že zametek novega začetka. Poletja in vročine bo konec, prišel bo meni najljubši letni čas, jesen. Dopusta bo konec, prišle bodo nove naloge, novi sodelavci, novi dijaki … Na vrtu na par gredicah že čaka pripravljena zemlja za nove sadike in setve. Čim bo konec najhujše vročine, bodo šle nove rastlinice vanjo. In tako znova in znova naprej, spirala se nikoli ne sklene … Tudi deček, ki je ostal brez mame, bo živel naprej. Hudo bo, vendar življenje vedno premaga smrt. Slej kot prej. Tako ali drugače.

Vir: http://www.yessy.com/Maureen1947/gallery.html?i=28395

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Na glavi

Objavil: kony | 25.07.2015 | Brez komentarjev |

Za nekaj časa sem užaljeno in resignirano obmolknila. Nobene slikice nisem več mogla pripeti. Poslikala sem vrt in morala zmanjšati fotografije na tako slabo kakovost, da se ni nič pametnega videlo oz. da vse skupaj izpadlo izredno revno. Pa takšen pretenciozen naslov (“Fotoshooting po vrtu”). Nazadnje mi program ni hotel več pripeti niti takih fotografij, tako da me je vse navdušenje minilo. Navdušenje nad prvim pridelkom, navdušenje nad fotografiranjem, navdušenje nad vrtom, navdušenje nad pisanjem. Kar nekajkrat sem pisala na naslov, ki ga ob težavah ponujajo na Blogosu, pa NIČ! Parkrat! Prosila za povečanje prostora, kot piše v “Pomoči”, pa  NIČ! Nobenega odgovora, NIČ.  Do sedaj nisem imela nobenih težav, to je pet let, saj ni tako malo … Ne da se mi seliti kam drugam. Pašniki so nastali tukaj in tukaj bi jih rada imela. Upam, da bo šlo. Mogoče pa se moram malce postaviti na glavo?

Vir: http//www.pobarvanke.net

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Srečni vrt(nar)

Objavil: kony | 6.06.2015 | Brez komentarjev |

Zadnjič sem brala svojih par nekdanjih zapisov o vrtu. V spomin na igrive začetke in dragocena sporočila  komentatork nekatere izseke ponavljam.

Ideja

Začelo se je pred dobrimi štirimi leti.
Prvi zapis govori o stiski zaradi premnogih obveznostih in “rešilni bilki”:

“Sem si sicer rekla – nekaj si boš morala najti, da se to ne bo ponavljalo, pa sem se hitro spomnila: ej, prihaja pomlad in s tem nov izziv, mali vrtiček, to bo veselje! No, seveda tudi pri tem nisem mogla iz svoje zaskrbljene kože – skrb skrb … Ker imam zdaj doma nekaj knjig o vrtnarjenju in bolj kot bereš, bolj se ti zdi, da tisto ne bo moglo zrasti zraven onega in tisto spodbuja ono rastlino, zavira pa tisto prvo, se ti začnejo vse informacije kmalu mešati v eno veliko godljo in se počutiš čisto nesposoben. Ampak Bojca me je v svojem super blogu Permakultura za telebane prav lepo potolažila: ” … saj ne moreš ničesar pokvarit! Zemlja, rastlince in deževniki so takšna hvaležna bitja, manj ko jih drezaš, lepše uspevajo…” tako da sem se v miru in z veseljem posvetila načrtovanju, predvsem pa hodila gledat moj novi košček zemlje. In ga “posvajala”.”

Začetek

Bilo je leto ločitve, nič kaj prijazno. Na trenutke pa vendarle:

“Življenje je spet steklo po prijaznejših kolesnicah. Spet sem stara optimistična Kony, taka kot se poznam in kot se dobro počutim v svoji koži.

Kupila sem nekaj sadik (ko bom “velika”, si jih bom tudi sama pridelala, ampak zdaj še ni ta čas), tako da si bom na moj novi vrtiček posadila nekaj paradižnikov, bučk, malancanov, pa baziliko, drobnjak, da bodo delali družbo solatki, ki že kuka na plano, grahu, jagodam …  Počakala bom do nedelje, ko so po Mariji Thun ugodni dnevi in jih posadila. Potem pa gledala, kako rastejo in upam, bogato rodijo!”

Komentarji (tako kot iz zapisov izpisujem samo dele, ki se nanašajo na vrt) :

Bojca:

” Ravno sem prišla z vrta (tudi jaz ubogam Marijo Thun), se spravila na kavč s kozarcem soka in pomislila, da bi šla malo pogledat na tvoj pašnik. Si pa resno zastavila na vrtu! Grem stavit, da uživajo pri tebi.”

Kony:

” Na vrtu – joj, resno zastavila, ja, ampak tako nesistematično. Ker se dogaja toliko drugega, tako da kar nekaj flikam, lovim dneve, lovim semena, sadike, pa kaj gre zdaj notri, pa joj, tukaj nimam kam stopit, pa … ali so to dobri sosedi, pa ali bo ta nežna sadikica preživela mojo zemljo ??? Ko pa se hočem kaj “obsodit”, pa se vedno spomnim nate in si rečem: opazuj in se uči in kakšno stvar boš drugo leto naredila boljše, saj ne bo konec sveta … Sem se zadnjič smejala, sem spet brala tvoj blog bolj od začetka in sem videla, da imam kakšen “problem” tak kot si ga imela ti; npr. spraševala si se, kako boš vedela, če je ven pokukala rastlinica iz semena, ki si ga posejala ti , ali je plevel ?… In sem si spet oddahnila, saj ne morem takoj pojesti vsega znanja … In ko sva že pri tem, sem ti želela 28. 4. voščiti za prvi rojstni dan tvojega super bloga, pa bom odsotna (tudi od računalnikov), tako da ti kar zdaj voščim Vse najboljše za prvo svečko IN SAMO TAKO NAPREJ!!! :smile:

Bojca:

Draga Kony,

bravo za nesistematičnost! Ker če smo preveč sistematični, pozabimo poslušat in gledat naravo. Drži, da če hočemo kršit pravila, se jih moramo najprej naučit; ampak nikjer ne piše, v kakšnem vrstnem redu.

Hvala za čestitko za 1. rojstni dan! Si me spomnila, bom proslavila (in se spomnila tudi nate). Najbolj od vsega sem vesela, če koga z blogom spravim v smeh; ker smeh je vse, potem se sprostimo, vse je lažje in lepše, bolj zabavno, sončno. Zato sem začela pisat blog, da bi vrtovi prinesli smeh in dobro voljo, mir in zavetje in božanje duše (za takrat, ko smo v malo slabši koži), dovoljenje za učenje, otroško navdušenje in telebanske poskuse s srečnim koncem, ne pa bolečine v križu in še eno službo več :) Ker takšen vrt je še veliko več kot zgolj doma pridelana solata in rdeča pesa …”

Pikapo:

“Uf, me nekaj časa ni bilo, pa najdem že ločeno Kony, ki se počuti svobodno in si privošči prave počitnice, medtem ko njene sadike veselo rastejo… Plosk, plosk.
Jaz sem najbolj sistematičen človek, kar jih poznam, letos sem prvič začela delati svoj vrt in… ne morem verjeti, kako nesistematično!!! Zgodilo se mi je že, da sem čez čebulo in korenček posejala ene rože, danes sem semenčka kapucink in bučk potaknila eno čez drugo, pismo, pa sem hotela tja fižol. Najbolj neverjetno pa je, da se mi vse to zdi navdušujoče. Prvič v življenju imam občutek, da me nekdo sprejema brez sojenja. Zdi se mi, da bo zemlja sprejela tudi moje napake, da se bo že nekako izteklo, da bo za vse prav. Če ne letos, pa drugo leto. Kako odrešujoče je delati v takem okolju. Čepim v vrtu, buljim v rastlinice, pomakam prste v zemljo samo zato, da jo čutim… No, hočem povedati, da razumem tvoje veselje z vrtom.
Zdaj grem pa gledat, kaj je to Bojcin blog…”

Kony:

Super! tako tudi jaz pravim, kar bo letos “narobe”, bom pa drugo leto popravila. Npr. posejala več prve solatke in redkvic, pa korenčka (no to še vse lahko, ampak bi rada že imela zunaj ..) Se mi je zdelo, kot da mi bo manjkalo prostora, zdaj pa imam ene predele prazne (sicer pa je še čas, le jaz ga imam jaz zdaj bolj malo).

Bojcin blog pa je “Permakultura za telebane”, imam ga v povezavah. Jaz sem se pri njej navdušila za permakulturo, zdaj pa poskušam …

Uživaj z zemljico :wink:.”

——–

A nismo super? No, semle zdaj najlepše paše tisti star kitajski pregovor:

“Če želiš biti srečen en dan, se napij,

če želiš biti srečen eno leto, se poroči,

če želiš biti srečen celo življenje, postani vrtnar.”




  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Fotoshooting po vrtu

Objavil: kony | 3.06.2015 | Brez komentarjev |

Zdaj sem z mislimi ves čas v vrtu. Imam čas: doma okrevam po operaciji, pravzaprav sem že kar v redu, vendar se zadeve v notranjosti še celijo in pač nisem še za v službo. Pa sem šla zjutraj malo po vrtu s fotoaparatom. Za dušo.

Bučke so vedno hvaležne manekenke.

Letos so me premamile sadike sladke koruze. Bomo videli …

Namesto zastirke solata, kolikor se ji je uspelo prebiti iz težke zemlje. V ozadju pelinov grm.

Najboljše se počutijo sadike paradižnikov, ki sem jih v pomanjkanju časa dala kar med koprive, ker je bila tam zemlja mehkejša. “Koprive morajo biti na vsakem vrtu”, pravi Miša Pušenjak in jaz jo ubogam. Včasih si iz njih delamo čaj, včasih gnojilo, tudi proti ušem sem že špricala z njimi, koprivne “špinače”  pa si še nisem naredila. Mogoče bi lahko poskusila jutri.

Blitva, levo gomoljna zelena in  vejice vsepovsod: tako zamrežim zemljo, da je ne uporabljajo  mačke za WC, posebno še dokler so rastline v fazi semen.

Tihožitje z malino: škoda da še niso rdeče … V ozadju preluknjan list hrena (korenina je bila za veliko noč vseeno odlična), spredaj -spodaj divji koromač. Ko so poganjki mladi, so odlični v rižotki.

Rada imam kolerabico. Rada imam prvo solatko.Škoda, ker imam še dieto brez surove zelenjave.

Jutranje sonce ujeto v špargelj (nepobran).

O, peteršiljček! (zgoraj plevel). Ne pride vedno na plano.

Bodoče grozdje.Hruške bodo prej.Radič, šalotka, paradižnik.

Od spredaj nazaj: malo pehtrana (letos je bolj redek), melisa, žajbelj, ob zidu poprova meta.

Vonj poprove mete me spominja na staro mamo, ki mi je kot mali deklici vedno dajala pepermint bonbone. Zdaj se mi smehlja in me varuje od zgoraj.

Hvala, vrtiček!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Letos ne bo nič

Imamo kakšnih 100 m2 vrta. Letos pozimi in zgodaj spomladi je že tako slabo kazalo z njegovim urejanjem, da sem si rekla: “OK, Kony, brez travm, marsikdo nima vrta, letos pač ne boš imela nič na vrtu. Eno leto boš že prenesla. Če ne gre, ne gre. Raje se sprijazni kot se ves čas žreti!”

Pri nas je taka zemlja, da če je ne prekoplješ, je kot betonska plošča, okrašena z najbolj trdoživimi pleveli. Eno leto, ko sem imela zastirko čez cel vrt, pa je bilo spodaj tooooliko poooolžev, da tega ne počnem več … Zastrem le okoli rastlin, če imam material, slame ne kupim več.  No, odkar sem sama, vrt počasi spoznavam in vedno bolj vidim, kaj mu dobro dene … Letos nikakor ni prišlo do tistega preboja, da bi začela štihati, čeprav imam čudovite vile (dragoceno darilo). Tudi Otroka imata letos vsak svoje fizične težave (hrbet, koleno), in na  njiju nisem mogla računati. Ko bi počasi res že lahko začela, sem obležala za en teden in bila potem še nekaj časa brez moči … Poleg tega  je tudi mene precej bolelo koleno, tu je še služba, gospodinjstvo … Med vožnjo v službo sem zavistno  gledala, kako so počasi vsi vrtovi prešli iz zimske v obdelano spomladansko obliko. Kupila sem tudi semenski krompir, ki sem ga čez mesec, dva z metrskimi klicami samo zabrisala na kompostni kup. Zelo žalostna, seveda. Lansko leto smo namreč prvič  (odkar smo sami) imeli svoj krompir in ni ga lepšega, ko stopiš pred kosilom na vrt, malo pogrebeš in imaš krasen mlad krompirček za v ponev ali pečico.

No, vsaj jagode bodo

Sprijaznila sem se, da letos pač ne bo nič. Kljub temu sem pogledovala na vrt  in videla, da so se jagode, ki jih je bilo lani samo nekaj, nekoliko namnožile, pa še sorodnik jih je nekaj vrgel ven in mi jih ponudil. “Vsaj jagode pa lahko porihtam,” sem si rekla, okopala obstoječe in posadila nekaj novih.”  Nastal je mali urejen otoček. Potem me je pa vleklo naprej. Zrahljala sem zemljo okoli zelišč in izrula plevel. Potem sem zrahljala naslednjo krpico zemlje, tisto najbolj rahlo. Potem drugo krpico zemlje … Tako so najprej nastajali novi in novi urejeni otočki (prosto po Bojci, njeni so otočki lepote v stanovanju po pospravljanju), ki so se kasneje začeli povezovati. Še bolj me je spodbudil njen zapis v začetku maja (krasen blog  Permakultura za telebane), ko po nekoliko hladnejši pomladi pravi: “Dobra novica za vse, ki jih skrbi, kaj vse da so že zamudili, za vse, ki z malo zavisti pogledujejo po tujih vrtovih … Nič ni zamujenega, kar brez skrbi … časa imamo še vse življenje :) .” A, to je pa točno zame! In sem še naprej urejala svoje otočke.

Pa še bučke, pa solatka, pa radič, pa paradajz, pa blitva, pa …

Potem je bilo treba še kaj posaditi, posejati. V sredni maja sem imela datum za operacijo – nič hudega, rutinsko, vendar sem vedela, da po njej vsaj mesec, dva ne bom smela migniti na vrtu. Joj, kako sem na koncu že hitela. Vsak prosti trenutek (in ko ni bilo dežja, in ko se je zemlja vsaj malo posušila) sem rila po vrtu, sadila, še kaj zrahljala … Dve (hipotetični) gredici sta ostali neobdelani – bosta pa zelo prav prišli v jeseni za brokoli, cvetačko, por … Gredic nimam ravno fiksnih, navadno smo cel vrt prekopali, potem pa naredili gredice in tudi tokrat se je kaj zamaknilo … No, do operacije mi je uspelo veliko … Tako da zdaj že režemo krasno solatko, radič, bučke so dolge že dva centimetra (plodovi) in še na veliko cvetijo, blitvo bom vsak čas porezala, čeprav sem že obupala, češ da sem jo prepozno sejala … Posajeni so bili paradižniki, kumarice, sodelavka mi je dala nekaj bio sadik melon. Peteršilj že kuka ven, gomoljna zelena veselo raste (zelo rada imam naribane gomolje narejene na solato, še raje skupaj z naribanim korenčkom), tudi nadzemne kolerabice se lepo debelijo, z jagodami smo se že posladkali. Na žalost jaz surovega še ne smem jesti (taka vrsta operacije), uživam pa vseeno. Mlado solatko in radič  je eden od Otrok (drugi še ne) in tudi starši in prijateljice so vesele, ko jim jo dam, vso mlado, nežno, bio in polno vitaminčkov …

Hvala bogu, da sem se sprijaznila, da letos ne bo nič. Brez tega ne bi odvrgla teže pričakovanj in se neobremenjena lotila malo po malo … Zrno na zrno …, ja, ja,  saj poznam. Ampak vseeno sem hotela najprej ves vrt prekopati,  pa potem saditi. V tem hotenju bi letos ostala brez pridelka.  Pa nisem, juhu!

kolerabica in solatka – čisto v redu sosedi

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Smisel na smisel palača

Objavil: kony | 8.05.2015 | Brez komentarjev |

Pred dvemi tedni sem čutila  precejšnje pomanjkanju smisla in čeprav ga v tem času nisem našla, ga sedaj prav nič ne pogrešam. Vse ima smisel kar samo po sebi: to da operem in obesim perilo, celo to, da ga zlikam,  to da delam,  kar delam v službi,  to da rijem in brkljam po vrtu, to da s prijateljico popijem kavico, to da grem na zadnje govorilne ure v življenju, to da ne naredim domače naloge za izobraževanje, to da si pobarvam lase, to da prebiram strokovno literaturo,  to da se stalno nekaj smejim… Tudi to, da grem zdaj zamesit krompirjeve cmoke.

Vir:http://www.polyvore.com/meaning_life_edward_monkton/thing?id=12961864

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Novi časi, Vsakdan

Piknik mora biti

Objavil: kony | 3.05.2015 | Brez komentarjev |

Za 1. maj gremo tradicionalno na piknik k prijateljem, mi in Prijateljica z družino. V najemu imajo čudovit košček zemlje, kjer pridelujejo vse, kar se pridelati da, obenem pa se da tam tudi uživati, popiti kavico, speči dobrote na žaru … Prekrasen razgled k vsemu dobremu doda še piko na i. Otroka gresta vedno zelo rada tja, kljub takim ali drugačnim najstniškim letom. Tam se nas dobi kakšnih deset, včasih kakšen več, odvisno od prijateljevih odraslih otrok. Letos pa sta nas že aprila seznanila, da so ju sorodniki povabili v Nemčijo in kljub njunim izgovorom vztrajali, tako da gresta in žal letos piknika ne bo. Pospremili smo ju z lepimi željami in se kar hitro odločili, da prvomajski piknik vseeno mora biti. “Kaj če bi ga naredili pri Konyevih?” je predlagal Prijateljičin sin in vsi smo bili za. Okoli hiše imamo malo zemlje, bomo že našli mesto, kjer bi obrnili kakšen čevapčič. Povabila sem še starša in z veseljem sta se odzvala ter odjavila udeležbo na nekem drugem pikniku.

No in seveda je bilo super! Vreme (ves čas hladen veter in po dvanajsti uri ves čas dež) nam je sporočalo, da sta prijatelja izbrala pravi 1.maj, saj se da na njihovi parceli skriti pred dežjem samo začasno, ne moreš pa se v malem prostorčku in pod malo strehe stiskati cel dan, sploh pri takem vetru. Letos bi bil piknik pri njih verjetno precej kratek. Pri sorodniku smo si sposodili žar na plin, našli kotiček pod streho, iz  vrtne mize, kartona, palete, polic in desk  naredili pravi protivetrni bunker (če ne, je ogenj stalno ugašal) in tisti, ki nismo pekli, ostali kar lepo v hiši, zaščiteni pred vremenskimi neprilikami. Oken, tudi velikih,  imamo itak veliko, tako da smo ostali “povezani”. Prijateljica se je odlično spopadla z žarom, kmalu se ji je pridružil še sin in zelo uspešno prestal kuharski krst. Čevapčiči, piščančji  kosi, vratovina, bučke, vse je bilo odlično, mi pa smo poskrbeli za solate, priloge itd … Napokali smo se, kot se spodobi, nato pa se lotili še noro dobrih desertov (tri vrste).

Mladina (oba Otroka in  Prijateljičin sin z dekletom) se je lotila družabnih iger in kljub temu, da so čisto normalno digitalizirani in sposobni preživeti cele dneve na vseh mogočih pametnih napravah (za šolo, študij,  zabavo, komunikacijo), cel dan igrali Catan, pa potem Boogle, pa Cluedo …  Mi, posebno pa še stari starši (moja starša in prijateljičina mama), s(m)o pa uživali v njihovi mladosti, prisrčnosti in  sploh prisotnosti, saj so v glavnem po študentsko odsotni (Ljubljana).

Skratka, vsem je bilo res lepo, vsi s(m)o bili zelo zadovoljni, pa čeprav smo bili bolj kot ne v hiši (letos pravzaprav na srečo).

Naj živi 1. maj, praznik dela!

Prost 2. maj pa lahko čisto komot prestavijo na 2. januar, ker ga takrat bolj potrebujemo  – še posebno mladi, saj je treba s kakšnih silvestrovanj drugi dan že npr. na obvezne vaje na faksu, in to v drugi kraj in še s kakšnim šampanjcem, dvema v krvi …

catan

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Nekaj smisla ne bi škodilo

Objavil: kony | 20.04.2015 | 7 Komentarjev |

Življenje teče naprej. Čisto v redu je. Ampak mene je obdala nekakšna praznina.”Kriza srednjih let,” pravi mlajši Otrok, ko povem, da je sicer vse v redu, vendar mi nekaj manjka.

Pravzaprav si mislim, kje tiči nekaj razloga. Vloga, ki mi je bila pomembna dobrih dvajset let, se počasi zmanjšuje. Vloga mame. Čudovita vloga, v kateri sem uživala in za katero sem res hvaležna, da sem jo lahko skusila. Saj mi je prav, da Otroka odraščata in stopata v svet. Pride  čas, ko je to potrebno, ne samo zaradi njiju, tudi zaradi mene. Ampak neke druge, nove  vloge pa še nisem našla. Nekako me nobena stvar kaj preveč ne zanima. Za ta rutinska vzdrževanja reda, kuhanja in podobna opravila, ki morajo biti narejena doma,  pač ne morem reči, da jih opravljam z velikim entuzijazmom …V službi je veliko boljše kot pred nekaj leti, neke izjemne samorealizacije pa tu nisem dosegla.  Če pogledam naprej, v prihodnosti ne vidim  nič vznemirljivega. Včasih sem leta in leta mislila, kako bom s svojo ustvarjalnostjo le našla nekakšno poslanstvo in ga začela uresničevati, zamenjala službo …  No, zdaj mi je jasno, da je to to in da v teh slabih desetih letih do  penzije ne bom odkrivala Amerike. Verjetno ne (čeprav teoretične možnosti vedno obstajajo). Počutim se nekako otožno, kot da me ne čaka več nič zanimivega.  Saj razumsko si lahko rečem, da ni tako, občutki pa trenutno malo nagajajo. Gnezdo se prazni, sindrom praznega gnezda pa vabi k iskanju novih ciljev …

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Kupčkanje

Objavil: kony | 21.06.2014 | 3 Komentarjev |

Rada delam red iz nereda. Včasih prostovoljno, včasih “silom prilike”. Nekako enkrat na teden (beri: ko se že težko zapira) vržem iz denarnice vse račune, odprem toshl.com in vpišem vse izdatke. Čeprav je aplikacija v angleščini (pa čeprav so jo naredili slovenski fantje), mi že več kot leto pomaga pri vodenju osebnih financ. Stvar je izredno enostavna in pregledna in končno dobro vem, koliko in kam gre moj denar.  In ves čas vem, koliko ga lahko še porabim, da ne bom porabila več, kot dobim. Ker se zdaj z eno plačo in z veliiiikim kreditom (je bilo treba izplačati Bivšemu pol hiše),  ne morem (več) hecat´.  Skratka, odkar imam Toshl, imam finance veliko bolj pod kontrolo. Danes pa  namesto kupčka računov  iz denarnice – na mizi kupček zmečkanih  računov, ki sem jih že vpisala in bodo vsak hip romali v koš za smeti.

Čaka me še nekaj kup(čk)ov.

Kup perila za zlikat – to bom jutri (upam, da vsega). Trije stroji se še sušijo na balkonu, nekaj barvnih kupov umazanega perila je še za oprati, rdeč, siv, temno plavo-črn.

Zunaj me čaka kup graha, ki mu je postalo prevroče in sem ga porezala. Treba je najprej narediti kupček strokov, potem pa jih seveda še oluščiti. Kupček grahovih kroglic bo precej manjši, se ga bo pa dalo skuhati in pojesti. Njama …

Danes sem z delovne mize v sobi pospravila nekaj papirnatih kupov, šolskih (kontrolke, priprave, članki …), vložila v fascikle razne izvide, sporočila zavarovalnic, izpiske o plači in še kakšne papirje, ki so na kupu končno dočakali, da je napočil ta trenutek. Ker v sobo ne hodi nihče, razen mene, si lahko privoščim kakšen kup(ček) več, kot v bivalnih prostorih, kjer sem prav tako danes pograbila en kup reklamne pošte in jo odložila v škatlo za papirnate odpadke. Po dolgem času jih nisem pregledala. Navadno si vzamem čas (to kar redno delam) in pogledam, kaj lahko kupim ceneje, danes pa sem privarčevala tako, da nisem niti pogledala, kaj je ceneje. Kup papirja in kup embalaže sta Otroka odpeljala na bližnji ekološki otok, ko sta šla k Očetu na kosilo.

Tudi kupček radiča in solate me še čaka, da ju očistim. Kdor čaka, dočaka …

Kar nekaj kupom je danes odklenkalo, nekaterim pa še bo. In tako iz dneva v dan.

Saj jih rada urejam, le tako hitro nastajajo … Bog ne daj, da jih predolgo pustiš, takrat zaživijo svoje življenje in te zadušijo …

Kaj pa pravijo vaši kup(čk)i?

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Starejši zapisi »

Kategorije