header image

Se dogaja …

Objavil: kony | 9.06.2011 | 6 Komentarjev |

Vsake toliko pogledam na moj pašnik, če se je po čudežu kaj (samo) zapisalo, pa nič. Škoda, prav z veseljem bi prebrala, he he.

No, še sem živa in še vedno kopitljam naokrog, le da po bolj prozaičnih stvareh (ki so seveda še kako pomembne) … V službi se zaključuje intenzivno delovno obdobje (yes, I´m a teacher), ko je največ dela, ko je najbolj naporno, izčrpljujoče, … čeprav vsi mislijo, da je ravno obratno.  Med letom je namreč odtekla že večina energije. Nekoč mi je znanka rekla, da ji je en bioenergetik dejal, da  aprila pa začnejo prihajati učitelji. Zdaj je že junij, si mislite, kakšni zombiji smo šele sedaj.  Z vsem spoštovanjem do mladine, ki ima tudi že vsega dovolj (čeprav so se nekateri šele zdaj zbudili). Skratka, šola je en velik dinozaver, ki žre svoje otroke, tako  tiste na oni strani katedra, kot tiste na tej… (to je seveda črnogled pogled  s konca šolskega leta; pedagoški eros je začel izpuhtevati tam enkrat  decembra ). Seveda jim marsikaj tudi da, ampak zdaj smo vsi usmerjeni v tisti dan D, ko bomo “odklopili”. Dan D je pravzaprav konec pouka, čeprav imamo veliko dela še vse do drugega tedna julija, ampak s koncem pouka odpade tisti najnapornejši  del službe: vodenje polnega razreda živahnih mladostnikov, ki jih zanima vse kaj drugega kot to, kar jim želimo/ moramo mi posredovati. Sicer ni vse tako črno, kot je slišati (marsikaj prijetnega doživiš s to mladino),  res pa je, da smo sedaj vsi izčrpani v smislu “dost mam”, mi in oni.

Doma so stvari nekoliko spremenjene. Bivši se je umiril in ni več tako nemogoče strupen. Še vedno je zelo zoprno, ker živimo po njegovih neprijetnih zakonih. Ti veljajo pravzaprav zame, on pa se pred Otrokoma pretvarja kot da je vse normalno. Seveda nista neumna, vendar nimata kaj, kot sprejeti njegov način. Tako da nam (večino časa) jemlje precej energije ohranjanje videza normalnosti, ki najeda.  Mene močno (kar občutim sicer samo občasno, takrat pa temeljito, vmes pa začnem skoraj že sama verjeti, da je to nenormalno stanje normalno). Otroka o teh stvareh nočeta govoriti, tako da lahko bolj slutim, kako jima je.  Na srečo smo vmes sprejeli novo odločitev (bilo je kar burno, kljub večinski moreči tišini), ki bo kmalu prinesla spremembe v našem bivanju. Zanimivo, da je eden od Otrok pop****  in zahteval spremembo. Kar mi daje moč, ko jo meni zmanjka. In tudi dober občutek, da ta najina kalvarija ni povsem uničila vsega zdravega v njiju in nista  pripravljena za vsako ceno  trpeti.

Jaz v skladu z novo odločitvijo urejam materialni del zadeve (ogromno denarja) in si ne dovolim (po)dvomiti v dober izid, čeprav me včasih strah tako stisne, da se potem kakšen teden dobesedno plazim naokoli. Ampak potem se vzamem “v roke”, poiščem v sebi Točko moči, se  počasi dvignem  in grem naprej. Upam, da cena ne bo prevelika. Že sedaj se mi pozna, zelo se je zmanjšala umirjenost, ki sem jo dosegla z delom na sebi med  enoletno bolniško, tako da komaj čakam še en dan D (veliko veliko pomembnejš), da spet sproščeno zadiham, se umirim in ponovno malo bolj poskrbim zase. Trenutno sem si namreč dovolila  precej razpuščenosti, ne zmorem drugače.  Pa ne navzven,  notri me premetava, kar se odraža v manjši skrbi zase (zdrava prehrana, gibanje). Si kar dovoliš, da si ne vzameš časa še za to.

Sicer se pa držim. Glede na to, da mi je leto prineslo kar velike zalogaje, bi morala biti zadovoljna. Ampak mislim, da bom šele čez mesec, dva, ko bo prišlo do spremembe. Več o tem pa takrat.

Avtor: Branko Korelc, Vir: http://photokobra.blogspot.com/

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Odzivi

Ojla, Kony,

lepo, da si spet malo pisala na pašniku, sem te že pogrešala. Verjamem, da je vse skupaj zelo naporno. Tista o dinozavrih je tako resnična :) Se da na tvoj blog naročiti?

Lp, Bojca

Oj, živijo Bojca, :smile:

tudi jaz kar pogrešam obdobje, ko kaj napišem in potem malo poklepetava/mo … Saj bo, počasi…

Za naročiti se na blog – to pa ne vem, ne znam. :roll: Bi morala verjetno kaj dodati, da se klikne, ampak res ne vem kako in kaj. Mogoče bom med počitnicami kaj “pogruntala”.

Tudi jaz redno kukam na tvojo stran … Moj vrtiček ni ravno rajski vrt, ampak me prav lepo zalaga s svežo zelenjavo. Marsičesa sem se naučila za naprej, marsičesa pa ne, ampak tudi v tem je čar. Le da so me zdaj malo zabasali nekateri problemi in ne morem prav uživati v njem. To še pride. Ne smemo biti neučakani, je res?

Bodi dobro,
Kony

Ojla, Kony,

ko te berem, se mi zdi, da je najhuje za tabo in da si zelo lepo zvozila tale slalom, me glede na težavnost terena.

Rada bi ti rekla tole: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod… :) Hočem reči, malo neučakanosti od časa do časa ne škodi, preveč priden biti, do nezavesti ali pa še čez… včasih to tudi preskočim. Kot konjiček ograjo, če te lahko citiram. Včasih, pravim, kadar je res dovolj, je človek lahko tudi malo poreden. Kadar sem npr. v dvomih, kaj bi, pomislim tole: več kot NE mi nihče ne more reši. Če pa ne vprašam, je odgovor vedno ne (ravno danes zvečer sem bila pred to dilemo).

Ko boš pogruntala, kako, se bom naročila na tvoje objave; do takrat bom pa kot do sedaj, vsake toliko malo pokukala na tvoj pašnik.

Lepo bodi in lepo skrbi zase,
Bojca

Zgoraj desno je en gumbek, na katerem piše RSS, klikneš nanj in se naročiš na objave… (jaz uporabljam google reader, na katerem se takoj, ko so objavljene, pojavijo nove objave)

O, hvala, Mojcej!
Se mi je zdel sumljiv tale RSS, zato sem ga zadnjič dodala, čeprav ko sem eksperimentirala, kako bi se naročila (da lahko dam navodila) mi ni bilo čisto jasno, kako (sem mislila, da mora biti vedno mejl). Hvala :smile:

Evo, Bojca,
se boš poskusila naročiti, tako kot pravi Mojcej?
Sem vesela, da si z mano … :smile:

Bojca,

pri meni ni ravno gumbka, tam pod META, je zdaj RSS objav.

Lep pozdrav,
Kony

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije