header image

Raz-veza

Objavil: kony | 26.06.2011 | 22 Komentarjev |

Kmalu bo minilo eno leto, odkar smo se začeli ločevati. Seveda gre za dvojino, vendar sta še kako vpeta tudi Otroka, tako da jo težko uporabim (čeprav se zavedam, da gre samo za naju; toda valovi, ki nastanejo ob neurju, vedno butnejo tudi v njiju). V skladu z napovedmi prijateljic in znank, ki imajo izkušnje ali poznajo koga, ki je dal to skozi (a vseeno proti mojim pričakovanjem), je postalo Njegovo obnašanje še bolj in neverjetno grdo. Tu in tam se je malo umiril, ob najmanjši priložnosti pa ponovno izbruhnil. V prejšnjem zapisu omenjam eno takih umiritev, vendar je kmalu zatem spet našel povod za izbruh.  Najhujše mi je bilo to, da je v zadnjem času vedno udrihal čez člane moje prvotne družine in za njih uporabljal tako grde in žaljive besede, da sem komaj verjela svojim ušesom.  In to vedno pred Otrokoma ali vsaj enim od njiju.  Svoja stara starša imata rada in ju cenita in si tega res nista zaslužila, ne otroka, ne moja starša.

Nazadnje pa se je v meni nekaj pretrgalo. Poslušala sem vse te nepoštene in neupravičene žaljivke (ki mu jih v dveh desetetjih skupnega življenja ne bi nikoli pripisala) in se seveda v sebi ponovno razburila. Nisem prilivala goriva na žerjavico, ker je bilo že brez tega dovolj grdo. Pravzaprav sem se zadržala precej brez težav, saj nisem želela, da Otrok, ki je bil prisoten, to posluša v neskončnost. Tisti večer  dolgo nisem mogla zaspati, pa ne od razmišljanja ampak od vrveža občutkov. Ko je drugi dan dodal samo še nekaj zafrkljivega in ciničnega o članu moje družine, sem mu povsem mirno odgovorila, da je bilo to zadnjič! Ko sem se umaknila v moj trenutni “kotiček za zajeti zrak”, sem ugotovila, da Ga zame ni več! Da mi ni več popolnoma nič mar, da ne čutim več popolnoma ničesar, da sploh nisem več jezna, prizadeta, niti užaljena, le čim prej naj oddide, tako kot smo se dogovorili pred par  meseci. Tiste ponovne grozne besede čez moje bližnje so povzročile, da je zame nenadoma umrl. To je bila dokončna pika na i. Kar naenkrat sem se počutila lahko in mirno. Od-vezano. Pred pol meseca mi je bil vsak dan čakanja na dan D (ko bom izplačala delež in bo odšel) dolg kakor leto. “Pa saj ne bom zdražala teh zadnjih par deset dni,” se mi je pletlo po glavi in se mi mešalo. Sedaj mirno sobivam in urejam še zadnje stvari, ki jih moram urediti.

Ne ukvarjam se več z opravičevanji njegovega obnašanja (prej mi je bilo vedno hudo še zanj, ki mu bo hudo, pa ki ni znal …) Ne, takega obnašanja si odrasla oseba ne bi smela privoščiti! Meni je bilo v tem zakonu tako hudo, da mi je skoraj srce počilo, pa nisem zlivala gnoja po njem in njegovih bližnjih. Seveda, zlivala sem ga vase in zbolela, kar tudi ni bilo prav “pametno”. OK, jaz nisem znala drugače, on ni znal drugače, pustimo se sedaj na miru in se raz-idimo. Brez dodatnega gnoja,  prosim!

Potem se bo obrnil nov list v mojem življenju. Tudi če finančno ne bo lahko, bo pa lepše. Verjamem, da bosta tudi Otroka lažje zadihala, čeprav ga bo eden verjetno precej pogrešal. Drugi pa je pred kratkim izjavil: “Komaj čakam. Končno se bom lahko iz sobe preselil v celo stanovanje.” Čeprav ju ima zelo rad, je v taki psihozi težko živeti. To je tudi sam ugotovil. In tudi njemu ne želim slabega, obratno, vesela bi bila, če bi bil Očemojihotrok srečen človek. Upam, da bo kdaj znal. Žal nama skupaj ni uspelo.

Vir: http://izismile.com/2008/12/18/amazing_photos_of_nature_16_photos.html

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Odzivi

Ločen je zelo neprijetna zadeva, ki preko jeze spremeni še vsakega človeka. Upam, da se bodo stvari čim prej obrnile in začele pozitivno obračat.

Za take reči sta potrebna dva. Žal. Nikoli ni kriv le eden. Pogrevanje starih zadev pa prinaša tudi kolateralno škodo v obliki slabih dogodkov, ki smo jih doživljali in zavestno tlačili v pozabo. Kadar sta skupaj dve osebi, ki sta v postopku ločevanja, sta obe pod stresom, ko slišimo več kot je bilo rečeno in rečemo več kot mislimo. Ločitev je eno od treh najbolj stresnih dejanj, ki te doleti v življenju, poleg izgube dela ali bližnjih v družini. Žal to lahko potrdim, saj sem v roku leta in pol doživel vse troje.

Hvala obema!

Posebno me veseli moški odziv, ker kakorkoli obrneš, navadno se o teh stvareh v resničnem življenju pogovarjaš bolj z ženskami (hvala bogu, da imamo prijateljice), kjer iščeš razumevanje, ko ti je (in ti je) hudo.

Res je, stvar je zelo zelo stresna, neprijetna in če pride do ločitve, pomeni, da je bila taka že dolgo prej.

Res je, nikoli ni kriv le eden. Oziroma jaz mislim celo, da ni kriv nobeden. Smo kar smo in se (v veliki večini, če ne celo vsi) trudimo po svojih najboljših močeh. Tudi zaradi tega zavedanja sem mogoče še bolj trpela … Vedela, da on ravna tako, ker drugače ne zna, zmore (no, včasih tudi hoče) in se obsojala, da jaz ne znam drugače …

Ampak na določeni točki je tega trpljenja preveč (tudi zanj), ne zmoreš več in ti nič več ne pomaga to razumevanje. Takrat se odločiš za razhod, ki pa prinese vse to, kar praviš, Podplat. Verjetno je res: slišimo več, kot je bilo rečeno in rečemo več kot mislimo.

Ko se odločiš za ločitev, si misliš, da si stvar rešil, da se bo zdaj kar končala. Pa se začne še en mukotrpen proces. Ni kaj, treba je to odtrpeti in iti naprej.

Vse troje si doživel v enem letu in pol ? Res težko! Upam, da si se zmogel pobrati in iti naprej.

Tudi po končanem postopku ločitev še leta in leta kraljuje v tvoji glavi. Žal iz glave ne gre nikoli.

Seveda, vse je clovesko itn. Ampak, jaz ne razumem ljudi, ki so vsaj malo inteligentni, pa ceduti ranjeni ali uzaljeni, da se ne morejo MIRNO in TREZNO zmaniti. Verjamem, da so taki v vecini moski. Mislim, da gre za prevelik (in seveda nezdrav) ego, ranjen ponos. Ne razumejo, da si s tem naredijo se vec skode. Dobro, da vsaj nasilja ni zraven, ceprav je nasilje lahko tudi psihicno in je vcasih se hujse.
VESELI SE MIRU IN NOVEGA POGLAVJA! IN: pred naslednjo odlocitvijo DOBRO pretehtaj za kaj/koga se odlocis. Moja teorija je, da so najveckrat krive nase (slabe) odlocitve. Najveckrat, ne pa zmeraj. Poznam kar veliko primerov, ko se nihce nic ne sprasuje, akr plane v vezo, skupno zivljenje, otroke..itd, zato, da se na koncu izkaze, da so naredili napako sami. Ni dovolj ne izgled, ne sex, ne lepe besede..treba je cloveka spoznati in sele nato se odlociti zanj oz. za skupno prihodnost. Ampak, vemo, da je teorija dostikrat dalec od prakse. Srecno!

Prevec si bila popustljiva in neodlocna… Dedci po naravi iscemo zmaja… in ga tudi najdemo. Tebi ocitno preobrazba ni uspela….Pa drugic.

Citati:
\kjer iščeš razumevanje, ko ti je (in ti je) hudo.\
\Oziroma jaz mislim celo, da ni kriv nobeden. Smo kar smo in se (v veliki večini, če ne celo vsi) trudimo po svojih najboljših močeh\
\nič več ne pomaga to razumevanje. Takrat se odločiš za razhod\
\Ni kaj, treba je to odtrpeti in iti naprej\
—————————
Ves čas poudarjaš samo trpljenje in željo po razumevanju. Ga ni; Pika. Ne v človeški družbi,..ne nikjer na tem planetu.
Ali začneš grist in trgat drugim hlače..ali pa te raztrgajo drugi. Čisto preprosto.
In v zakonu je enako.
Ko bi ga nekajkrat nadrla , izbruhnila , mu še s cajtngom po glavi kakšno prisolila , pa bi nehal grist. Drugič bi mu samo pokazala cajtng, pa bi dal mir. Tako je to pri psih.
Prej ko to dojameš… prej zadihaš \svobodo\.
Namesto ,da bi \nabrusila kose\,… si raje potočila solze. Vsi jih na začetku. Verjemi.
Potem pa je lastna odločitev, kako boš odreagiral/a na provokacije v življenju: v poslu, družini, okolici…
——–
Dedci spoštujejo samo avtoriteto. Nobenih lepih poljubčkov ipd. Prej ko to dojameš , manj bo razočaranj. Avtoriteto pa si moraš pridobit,…ne pričakovat.
Sem bil dovolj jasen?

Pozdravljena,

večkrat te berem a ne vem, če sem se že kdaj oglasila. Se pa prav gotovo velikokrat pogovarjam s teboj v mislih :)

Kot si enkrat v preteklosti napisala, pa sem sedaj iskala in nisem uspela tako na hitro najti, da včasih pišeš blog v mislih… Tudi jaz to vsak dan počnem :) In tako se tudi s teboj večkrat, ko preberem pogovarjam in ti pišem komentar a potem, ko ga še enkrat preberem se mi zdi, da bi to popravila pa ono drugače povedala in na koncu ponavadi kliknem, kar križec…

Tako komentiram na veliko blogih v mislih :)

No in sedaj… upam, da danes kliknem tisti oddaj spodaj in ne križec zgoraj.

Draga Konyi,

si razumna oseba, ki jo sem in tja premetavajo čustva… šla si čez obdobje, ki ni lahko in verjetno čeprav prihodnost izgleda svetla, morda pride še kak vihar.

Sama sem sicer šla čez ločitev a je bila ta mirna in sporazumna za okolico pa skoraj da ne opazna. Z bivšim možem sva bila vedno bolj kot partnerja prijatelja in prijatelja sva tudi ostala.
Vem da so taki primeri redki, tako kot je redek “vesel pogreb” in da je veliko več bolj grdih ločitev, ki jih spremlja žalost jeza, nemoč…

A ostani močna. Nadvse mi je všeč kako si napisala zgoraj v komentarju, da nihče ni kriv… in da ravna tako, ker drugače ne zna in ne zmore…

Res kapo dol za žensko ki zmore kljub čustvom in vsemu, kar se dogaja tako trezno razmišljati.

lp, bata

Mlade punce iščejo samo lepe in bogate, ko se jih ti tipi(punce pa njih) čez kakšno desetletje ali dve naveličajo se pa zgodi to.

Za otroke je ločitev daleč najboljša stvar(če se dejansko ločita tudi tako, da ne živita več skupaj)-daleč najslabša pa je, če starša živita skupaj in se stalno prerekata.

Sicer se mi pa zdi še malo ločitev glede na to, da danes ljudje gledajo samo še na embalažo za vsebino jim pa sploh ni mar.

Embalaža z leti izgubi sijaj in potem ugotoviš, da je škoda časa za ukvarjanje s partnerjem(s pokvarjeno vsebino),…

Ooo, koliko komentarjev!

Hvala vsem.

Porotnik,
tudi jaz bi si želela, da bi se ljudje zmenili mirno in trezno, ker vem, da je to mogoče (je pa res, da so redki primeri).
Hvala ti za lepe želje, res se veselim novega miru!

Kozorog,
zelo zanimiva teorija! Nekoč sem res razmišljala o tem, da je bi morala biti bolj zmajasta ipd, ampak si kar si, ne moreš kar biti nekdo drug. Se mi je res kdaj zazdelo , da zakon bolje funkcionira pri takih ženskah, ampak potem so tudi nekateri od teh zakonov razpadli.
Verjetno pa bi z več samozavesti stvari bolje tekle ali pa prej razpadle …
Ta s cajtngom je pa dobra, ha ha.
Ampak nekako si ne morem predstavljati partnerstva kot boj za prevlado …

To o avtoriteti … jasen si bil dovolj! Ali je res tako? Zveni zelo resnično.

O, Bata,

kako lepo, da nisi kliknila križca! :smile: In tudi drugič klikni oddaj. Saj lahko vedno še kaj dopolniš.

Hvala ti za lepe besede!

Poznam še en tak primer normalne ločitve, škoda res, da nas več ne zmore tega. Sploh ker ostaneš vedno povezan zaradi otrok. Kako bi bilo lepo, če bi se lahko normalno dogovarjala (mogoče pa bo potem boljše).

Oglasi se še …

Maj,
upam da je res, kot praviš:
/Za otroke je ločitev daleč najboljša stvar (če se dejansko ločita tudi tako, da ne živita več skupaj)-daleč najslabša pa je, če starša živita skupaj in se stalno prerekata./

Drugače pa se mi zdi, da tudi med mladimi ne gledajo ravno vsi samo na embalažo …

Se mi zdi, da je partnerstvo strašno zakomplicirana zadeva in da je ogromno nekih dejavnikov, ki dva pripeljejo skupaj … pa tudi narazen … da ne gre samo za eno, dve stvari ..

Ljudje smo čudni. Jaz sem se ločeval že dolgo nazaj, pa brez otrok, takrat sem se obnašal kot kreten (sploh ne vem več, zakaj in kako, kot bi bil neuravnovešen) — pa še po šestih letih in že zdavnaj v novi družini (s katero mi je lepo in se imamo sijajno) skoraj ne mine dan, da ne bi pomislil na Nekdanjo. Slaba vest in občutek krivde nista prijetna. Pozabiti se ne da in tudi nima smisla: to je TVOJA preteklost, TVOJE breme in TVOJA naloga — naprtaj si jo ni jo nosi, kolikor dolgo se ti zdi potrebno. Nekoč pa prtljago odložiš, če se je naveličaš; ali pa tudi ne. Je pa to poslej vedno del tebe.

Ženska moškega nikoli ne obvladuje ,…samo ustvarja nad njim avtoriteto … zatorej ni boja za prevlado. Ve se, kdo je gospodar(ica).
Iz tega odnosa sem se tudi sam marsikaj naučil. Na primer na poslu: ne dobrikaj se,..raje ugrizni ,še preden se vprašajo, če grizeš. Ja grizeš,..pa še kako.
Človek je samo najbolj pretkano plenilsko bitje na vrhu prehranjevalne lestvice. Zato opusti utvare o lepih romantičnih nežnostih….ker tega ni, vsaj ne na dolgi rok.
Lažje ti bo v življenju.

Janez,

izgleda, da res človek pod stresom ločitve reagira huje, kot si želi, misli (kot pravi tudi Podplat).

Glede na to, da se zavedaš, da si se obnašal grozno, si pomislil, da bi Nekdanji to povedal … Bi bilo njej lažje, pa tudi tebi …

Glede na vaše odzive, moram priznati, da malo drugače gledam na izpade Bivšega, jim dam malo manj teže (čeprav izrečene besede vseeno nekje obvisijo …)

Še enkrat hvala vsem, ker ste z mano delili svoje izkušnje! Vedno je dobro, ko se ti malo razširi pogled.

Ojla, Kony,

neverjetno, koliko odzivov in koliko različnih pogledov, pa kljub različnosti strpen dialog. Dokler gre, je v odnosu lepo biti, ko pa ne, je včasih nemogoče razumeti, v čem je težava, kaj je tisto, zaradi česar vse skupaj tako zelo škripa. Vsaj moja izkušnja je takšna. In potem si kakšni do smrti ne odpustijo (na srečo nisi med njimi) in vse življenje mečejo moč v luknjo brez dna. Samo zato, ker ne razumejo. Mogoče je edina rešitev ta, da človek sprejme, da vsega pač ne more doumeti, si to prizna in se odloči, da gre naprej. Mogoče z malo bolj našpičenimi ušesi za takrat, ko mu bo potiho zašepetala intuicija in njena mama, izkušnja :)

Zdaj pa samo naprej! Upam, da boš še pisala. In tvoj projekt? Moj je zagledal luč, in grem ponj v soboto v Koper, kamor se pripelje čez morje :)

Lepo bodi, Bojca

O, Bojca!

Sem te vesela! Saj te prebiram na tvojem blogu, hitro preletim in vključim v svoje (ne)znanje, izkušnje ali odložim za določen čas, ko bom preizkusila to, o čemer pišeš.

Seveda bom še pisala! Namen imam :smile:

Super, da je tvoj projekt zagledal luč! To so verjetno posode za biooglje, ne? Super. nekoč jo tudi jaz kupim …Upam, da ti bo lepo teklo! :smile:

Tudi moj projekt se približuje “luči”. Pri meni gre za velikanski finančni zalogaj – odkup BivšMoževega deleža (polovica) pri hiši. Kar prinaša njegovo izselitev, drugačno življenje in popolnoma novo organizacijo financ (sem povsem navaden človek z navadno službo). To bo še zanimivo! Komaj čakam, da preberem, kaj bom napisala čez par mesecev, pa čez leto, dve … :wink: :wink:

Dobro opravi v soboto in veliko uspeha (in užitka) !!! :smile:

Se še “slišiva” (bereva),

Lp Kony

Ojla, Kony,

hvala za lepe želje! Pozitivna energija, ki je v njih, je nekaj tako hecnega, kot helij v balonu, s katerim se dvigajo in poletijo stvari, ki sicer ne bi letele. Tudi jaz ti želim, da ti bo uspelo. Najlepše pri vsem pa je, da se očitno veseliš prihodnosti.

Lepo bodi (in ne pozabi pisat :) ),
Bojca

mi2 s punco sva šla narazen… selitev je bila grozna. ne predstavljam si da zna biti še huje… upam da mi bo to prišparano :S

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije