header image

NOV LIST

Objavil: kony | 30.01.2012 | 11 Komentarjev |

Pol leta je mimo.

Mimo od zadnje objave na blogu (oz še malo).

V tem času:

1. Sem postala lastnica hiše (odkupila delež Bivšegamoža). Doktorirala sem na kreditih, obredla vse banke, se veselila, da imam redno službo in plačo, na katero mi dajo za moje dosedanje izkušnje in življenje zelo velik kredit (še vedno sem učiteljica), uredila tisoč obveznosti okoli tega in se od vsega tega malček sesula. Ne navzven, v sebi pač. Velika odgovornost, tak kredit.

2. Odselil se je iz skupnega doma. Pričakovano takojšnje olajšanje seveda ni prišlo. Prišla je tema: preteklost, ki ji je sprostitev od večnega obrambnega položaja oz. položaja na preži, dalo prosto pot, je začela pljuskati v ne več trdno obalo. Nič nepričakovanega, če bi šlo za drugo osebo. Mene je presenetilo. Pa še grozno se mi je smilil na začetku, čeprav je šlo za skupni dogovor. Ne ker bi tožil, pač pa sem si lahko predstavljala, kako težko mu mora biti zapustiti dom. Ampak potem je bilo treba začeti seštevati račune, klestiti izdatke, organizirati in narediti to pa ono, veliko voziti  (prej sva prevažala oba) in ni bilo več časa za  to, da bi mislila, kako se počuti on …

3. Vrgla sem se v delo, poleg službe je doma veliko sprotnega dela, poleg tega pa sem hotela kar naenkrat postoriti še vse tista gospodarska dela, kar sem vedno hotela urediti (kar je čakalo npr. že leta ali pa se je pojavilo na novo). No, po treh mesecih dela od jutra do noči, sem si rekla: “Halo, če je kakšna stvar čakala toliko let, lahko počaka še malo!” Seveda sem vključila tudi Otroka, vendar v normalnih razmerah za njiju. Ne moreta zdaj, če sta se njuna starša razšla, postati  sužnja hišnih in vrtnih  del.

Hvala Bogu, da sem naredila ta korak. Otroka sta ostala v svojem domu, domačem okolju in ni se jima bilo treba prilagajati na neko novo majhno  stanovanjce, ki bi  ga lahko kupila za svojo  polovico hiše, če bi jo v teh časih sploh uspeli prodati. Vstopita v znan prostor, v znan vonj, v svojo sobo …  Ko bosta odrasla, pa bomo že videli in prilagodili situacijo, če bo poptrebno.

Tudi zame je dobro, da sem naredila ta korak, čeprav sem prvenstveno gledala nanju. Nova svoboda (ki je sicer nastopila že poleti, vendar je samo delno prišla do izraza) prihaja počasi, vendar sigurno.  Prilagajanje na povsem novo situacijo je  dodobra v teku in mislim da ne potrebujemo več veliko za novo ravnovesje, ki se že svita na obzorju  …

Seveda sem že od vsega začetka užila mnoge dobrobiti njegove odsotnosti – nič več zaničevanja, nič več obsojanja, nič več grdih besed, nič več odmikanja, da ne bom zanetila ognja, nič več pazenja, kaj rečeš …  Toda tako enostavno pa vendarle ni, po dveh desetletjih družinskega življenja ne moreš vsega odrezati naenkrat. Tudi če, se ne izpelje. Hodi za tabo.

Težko (čeprav plodno)  leto 2011 se je končalo.  Pustilo je nekaj ran, ki se dobro celijo.

Juhu za novo leto 2012! Zame in za moja otroka bo lažje!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Odzivi

Na nove priložnosti….:)

Hvala!

Ej, Kony, na novo leto 2012! Od srca ti privoščim. Veliko preudarnosti imaš, da se lahko tako odmakneš in gledaš kot celoto. Dragocena sposobnost.

Hvala, Suzana, hvala!

Mah, ne vem če mi ta preudarnost koristi. Mogoče bi bilo boljše, če bi kričala, jokala, pljuvala, pihala, praskala… Mogoče bi mi bilo potem hitreje lažje. Ali pa tudi ne? Čakam, da se v meni ponovno prižge iskrica veselja in radoživosti, za katero upam, da še tli tam nekje pod pepelom “pogorišča”. Verjamem da bo! Med tem časom pa živim svoj vsakdan, ki je čisto normalen, vendar nekoliko otožno obarvan. Brez obžalovanja seveda, ker vem, da se je to “sr….” moralo končati, le nekega navdušenja nad tem in onim, ki sem ga vedno premogla, ni. Bo že. Verjetno mora preteči še malo vode in prečistiti vse mogoče kanale , odplakniti še kaj, odnesti …
Dobro sem, to lahko rečem! Moj cilj pa je visokoleteč, rada bi bila spet odlično, hi hi …

Lep lep pozdrav :smile:

O, Kony, lepo da si spet na svojem travniku! Večkrat sem šla pogledat, danes pa na blogu Tukaj zdaj videla tvojo novo objavo. Tudi jaz ti želim zelo prijetno, srečno in zdravo leto! Kdaj pa le reči na ves glas “sr…” ;)

Živijo, Bojca!

Hvala ti za lepe želje. Enako tudi tebi! Kot vidim so ti stekle nove aktivnosti, pišeš, predavaš, predvidevam da uživaš (v tem svojem malček bolj depresivnem obdobju te spremljam bolj na hitro in ne temeljito. Kar malo pogrešam čas, ko sem vpijala vse tvoje vrtne zapise in se učila, eksperimentirala. Zdaj tudi ne utegnem toliko. Ampak bo že! Glavno, da nadaljujem z vrtom, za drugo je še čas)
Upam, da se tvoje veliko veselje uspešno pretvarja tudi v posel, to je najboljše, da človek zasluži za življenje s tem, kar zelo rad dela :smile:
Srečno naprej,
Kony

Hej, zadnjič sem premišljevala, kod se potepaš. Mi je všeč, da si spet tu. Sem te dala v povezave, da te ne izgubim. Pozzz. :) )))))

Hvala, Kony, za lepe želje! Mislim, da imava skupni “problem” – premalo časa za vse, kar bi radi naredili. Vsake toliko grem po nasvet na stran Luise Hay http://www.louisehay.com/affirmations/. Danes piše takole: I am alive and vital. Sem si rekla: drži! … in se lažje lotila pospravljanja :) Kar se pa tiče vrta – ta ne sme biti še ena služba več, ampak prostor za sprostitev in užitek. Služb imamo že tako dosti, sploh mame. Uživaj, želim ti vse dobro!
lp, Bojca

O, Dajana, živijo!

Se mi zdi, da sem spet tu, ampak ni prav sigurno. Pisanje se je kar ustavilo. Saj bi včasih rada še kaj napisala, pa mi o sebi ne gre več kaj preveč izpod prstov …
Lepo, da si se oglasila :smile:

Bojca,
nikoli mi ni dovolj tvojega opominjanja, da mora biti vrt v veslje in sprostitev. Vedno znova mi “obrne” v obvezo. Hvala, da si me spet spomnila. Ker sem se že sekirala, kdaj bom začela in če nisem že prepozna za preštihati in podobne neumnosti… Daj me še kdaj spomni :smile:

… kar se tiče “obračanja v obvezo”, tudi jaz nisem noben biser :) Tudi jaz se moram večkrat opomnit, da ni treba, da bi bilo vse takoj in popolno. Danes malo in jutri malo. Vmes je dobro iti na sprehod v naravo, ki človeka spomni, da vse teče v svojem ritmu, pa če se človek sekira ali ne. To je tudi eden od razlogov, zakaj mi je permakultura tako všeč. Vesela sem, da sem te spomnila, in te bom z veseljem še kdaj :)

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije