header image

Adijo, stara Petletka

Objavil: kony | 7.03.2013 | Brez komentarjev |

Odprem računalnik in v glavi imam prve stavke naslednjega zapisa, nekako takole: da je bilo zadnjih pet let res eno veliko Sra… ,  in da je čas, da se ta zadnja petletka počasi zaključi. Pa preberem svoj zadnji zapis in me čisto razoroži. Bog ve zakaj. Ker je pravzaprav še vedno tako, kot piše. In ker verjetno tudi še (dolgo) bo.

Ampak še vedno jih želim zaradi zdravilnosti takega pogleda nazaj in vpogleda, ki ga navadno ponudi, vsaj majhnega, preleteti.

….

Ne, ne bom! Kdaj drugič, obrača se mi od jamranja, ki je neizbežno.

Ali pač (hi, hi, kako sem zmedna):

Najprej dve leti izgorevanja na delovnem mestu z veliko večjo odgovornostjo, ki me je popolnoma posesalo. Delo je bilo sicer odlično opravljeno, jaz pa sem izstopila (častno in vse kar sodi zraven) popolnoma raztreskana. Naložila sem si take zahteve in toliko odgovornosti, da ni moglo trajati dolgo. Delala sem samo za službo, doma pa sem iz sebe iztisnila še zadnje kaplje. Čeprav je bila okolica (sodelavci in širše) zadovoljna z mojim delom, sem kmalu spoznala, da tako nočem živeti in sem kmalu napovedala spremembo. Vseeno je zaradi določenih dejavnikov trajalo dlje. Zaradi svojega psihičnega ustroja sta bili to zame izjemno stresni leti.

Niti dva tedna po komaj dočakani spremembi in več kot zasluženem dopustu ga je prekinila diagnoza, ki me je za eno leto na drugačen način odrezala od sveta. Rak me je sicer pripeljal bliže sebi, vendar je bilo treba postoriti marsikaj na več nivojih, najprej seveda na  fizičnem. Z vidika posvečanja sebi je bilo to dobro obdobje, sicer pa zelo, zelo naporno. Šele kasneje vidiš, da ti je pustilo tudi druge posledice in ne le brazgotin po operaciji.

Čeprav mi je bilo jasno takoj ob diagnozi, je moralo počakati.  Skoraj dve desetletji nesrečnega zakona  se je začelo zaključevati  potem, ko sem bila ponovno pri močeh. Stvari so tekle korak po korak, po vrsti kot so hiše v Trsti. Uf, na koncu je bilo res že pasje! V stiski sem začela pisati ta blog, ki mi je veliko pomagal. Zelo veliko! In se je vleklo in se je vleklo in se je končalo! Malo morgen! Saj ne moreš odrezati kot z nožem tako dolgega obdobja, nevidnih vezi …, ne ti ne tvoja Otroka (in tudi ne On). V postločitvenem obdobju se spoprijemaš s “črno luknjo”, v katero padeš na začetku, pa se potem pobiraš, pa z “luknjami” Otrok, v katere padata eden tako, drugi drugače in trpiš zaradi  tega ter se na mnoge načine angažiraš, da bi jima pomagal, spoprijemaš se z novimi zelo zmanjšanimi financami, skrbjo za dom, hišo, popravila, ogrevanja, puščanja, dimnikarje, vodovodarje, inštalaterje …, skrbjo za gospodinjstvo, vrt … in hodiš v naporno službo, ki bi jo najraje zamenjala – toda v teh časih in v teh letih si lahko samo hvaležna za to, da jo imaš! V teh časih je to finančno dobra služba. Zato moraš vzeti v zakup, da ti vsake toliko zmanjka moči za vedno bolj nezainteresirano, vedno bolj živahno in še kaj vedno  bolj …  mladino. In si zdaj, ko je (upajmo) najhujše mimo, najti strategije za polnjenje akumulatorjev.

Malo več kot pet let je te težke Petletke. Hvala Bogu, da se vidi neko počasno zaključevanje in vstopanje v Novo petletko! Le kaj bo prinesla? Mislim, da veliko dobrega. Sprememba se počasi vključuje v vse pore našega življenja, travmatičnost počasi nadomešča nekakšno postavljanje na mesto, tako pri Meni kot pri Otrocih. Seveda so prisotna še raznovrstna nihanja , toda vedno lažje se pobiramo in gremo naprej. In vedno bolj prešerno.

Srečna nam Nova petletka!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Novi časi, Vsakdan

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije