header image

Iz malega raste veliko, tudi na vrtu

Objavil: kony | 2.06.2015 | Brez komentarjev |

Letos ne bo nič

Imamo kakšnih 100 m2 vrta. Letos pozimi in zgodaj spomladi je že tako slabo kazalo z njegovim urejanjem, da sem si rekla: “OK, Kony, brez travm, marsikdo nima vrta, letos pač ne boš imela nič na vrtu. Eno leto boš že prenesla. Če ne gre, ne gre. Raje se sprijazni kot se ves čas žreti!”

Pri nas je taka zemlja, da če je ne prekoplješ, je kot betonska plošča, okrašena z najbolj trdoživimi pleveli. Eno leto, ko sem imela zastirko čez cel vrt, pa je bilo spodaj tooooliko poooolžev, da tega ne počnem več … Zastrem le okoli rastlin, če imam material, slame ne kupim več.  No, odkar sem sama, vrt počasi spoznavam in vedno bolj vidim, kaj mu dobro dene … Letos nikakor ni prišlo do tistega preboja, da bi začela štihati, čeprav imam čudovite vile (dragoceno darilo). Tudi Otroka imata letos vsak svoje fizične težave (hrbet, koleno), in na  njiju nisem mogla računati. Ko bi počasi res že lahko začela, sem obležala za en teden in bila potem še nekaj časa brez moči … Poleg tega  je tudi mene precej bolelo koleno, tu je še služba, gospodinjstvo … Med vožnjo v službo sem zavistno  gledala, kako so počasi vsi vrtovi prešli iz zimske v obdelano spomladansko obliko. Kupila sem tudi semenski krompir, ki sem ga čez mesec, dva z metrskimi klicami samo zabrisala na kompostni kup. Zelo žalostna, seveda. Lansko leto smo namreč prvič  (odkar smo sami) imeli svoj krompir in ni ga lepšega, ko stopiš pred kosilom na vrt, malo pogrebeš in imaš krasen mlad krompirček za v ponev ali pečico.

No, vsaj jagode bodo

Sprijaznila sem se, da letos pač ne bo nič. Kljub temu sem pogledovala na vrt  in videla, da so se jagode, ki jih je bilo lani samo nekaj, nekoliko namnožile, pa še sorodnik jih je nekaj vrgel ven in mi jih ponudil. “Vsaj jagode pa lahko porihtam,” sem si rekla, okopala obstoječe in posadila nekaj novih.”  Nastal je mali urejen otoček. Potem me je pa vleklo naprej. Zrahljala sem zemljo okoli zelišč in izrula plevel. Potem sem zrahljala naslednjo krpico zemlje, tisto najbolj rahlo. Potem drugo krpico zemlje … Tako so najprej nastajali novi in novi urejeni otočki (prosto po Bojci, njeni so otočki lepote v stanovanju po pospravljanju), ki so se kasneje začeli povezovati. Še bolj me je spodbudil njen zapis v začetku maja (krasen blog  Permakultura za telebane), ko po nekoliko hladnejši pomladi pravi: “Dobra novica za vse, ki jih skrbi, kaj vse da so že zamudili, za vse, ki z malo zavisti pogledujejo po tujih vrtovih … Nič ni zamujenega, kar brez skrbi … časa imamo še vse življenje :) .” A, to je pa točno zame! In sem še naprej urejala svoje otočke.

Pa še bučke, pa solatka, pa radič, pa paradajz, pa blitva, pa …

Potem je bilo treba še kaj posaditi, posejati. V sredni maja sem imela datum za operacijo – nič hudega, rutinsko, vendar sem vedela, da po njej vsaj mesec, dva ne bom smela migniti na vrtu. Joj, kako sem na koncu že hitela. Vsak prosti trenutek (in ko ni bilo dežja, in ko se je zemlja vsaj malo posušila) sem rila po vrtu, sadila, še kaj zrahljala … Dve (hipotetični) gredici sta ostali neobdelani – bosta pa zelo prav prišli v jeseni za brokoli, cvetačko, por … Gredic nimam ravno fiksnih, navadno smo cel vrt prekopali, potem pa naredili gredice in tudi tokrat se je kaj zamaknilo … No, do operacije mi je uspelo veliko … Tako da zdaj že režemo krasno solatko, radič, bučke so dolge že dva centimetra (plodovi) in še na veliko cvetijo, blitvo bom vsak čas porezala, čeprav sem že obupala, češ da sem jo prepozno sejala … Posajeni so bili paradižniki, kumarice, sodelavka mi je dala nekaj bio sadik melon. Peteršilj že kuka ven, gomoljna zelena veselo raste (zelo rada imam naribane gomolje narejene na solato, še raje skupaj z naribanim korenčkom), tudi nadzemne kolerabice se lepo debelijo, z jagodami smo se že posladkali. Na žalost jaz surovega še ne smem jesti (taka vrsta operacije), uživam pa vseeno. Mlado solatko in radič  je eden od Otrok (drugi še ne) in tudi starši in prijateljice so vesele, ko jim jo dam, vso mlado, nežno, bio in polno vitaminčkov …

Hvala bogu, da sem se sprijaznila, da letos ne bo nič. Brez tega ne bi odvrgla teže pričakovanj in se neobremenjena lotila malo po malo … Zrno na zrno …, ja, ja,  saj poznam. Ampak vseeno sem hotela najprej ves vrt prekopati,  pa potem saditi. V tem hotenju bi letos ostala brez pridelka.  Pa nisem, juhu!

kolerabica in solatka – čisto v redu sosedi

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije