header image

Samday on Sunday

Objavil: kony | 8.06.2014 | Brez komentarjev |

Redki so dnevi, ko sem Sama. Rada jih imam, takrat se lahko prepustim sebi in dnevu. Seveda me vedno čaka cel spisk obveznosti, ampak zdaj sem že toliko prijazna do sebe, da prisluhnem tudi notranjemu spisku, ki je namenjen mojemu dobremu počutju in ne nikoli-končanemu pospravljanju, čiščenju, likanju, urejanju …  Predvsem mi takrat ni treba skrbeti za kuhanje. Sebe nahranim s kakšno pisano solato ali zelenjavno jedjo in to takrat, ko meni ustreza, z jedjo, ki meni ustreza. Dejavnosti tistega dne se izbirajo same od sebe. Včasih je to tudi celodnevno delo, tudi to zna napolniti dušo z zadovoljstvom. Včasih je to celodnevno “izklopljenje” ob kakšni knjigi ali filmih. Večinoma pa gre za kombinacijo tega, kar bi res bilo dobro, da je narejeno in onega, kar paše …

Danes sem Sama. En Otrok je odšel z očetom na piknik, drugi se v prestolnici prebija skozi izpitno obdobje. Delovni spisek  je velik, toda jaz se najprej odpravim na moje Zelene pašnike. V ta-pravo naravo se mi ne da (klasika), imam namreč odličen izgovor (klasika), zunaj namreč  žge kot za stavo – pomlad je te dni preskočila v poletje. Po vrtu sem nekaj brkljala že  včeraj in to naj bodi za ta vikend dovolj. Kot kraljica sedim za jedilno mizo pred računalnikom, skozi velika okna se v prostor vliva ogromno zelene barve z vrta, ptiči ščebetajo (in mi kakajo na pločnik – da ne bo vse sama romantika), sonce, ki bo čez par ur cel popoldne grelo to stran hiše, da bo treba zastreti polkna, je še na drugi strani hiše. Oddaljen zvok centrifuge me pomirja, da se realizirajo nekatere stvari tudi z uradnega spiska. Čeprav ne potrebujem pomiritve; sem popolnoma pomirjena ali kot bi rekla Melita Zupančič, sem v Srcu. In če bo tisti stroj perila opran zdaj ali čez eno uro, je popolnoma vseeno, suh bo eno uro potem, ko ga bom obesila na balkon. Tako da zdaj lahko´komot´ dam prati še enega in se vrnem.

Melito Zupančič sem “slučajno” spoznala na njenem predavanju “Pojdi v Tibet”. Brez premisleka sem se ob posredovani e-informaciji o predavanju prijavila, napisala drugi dan že pol odjave, jo zbrisala in pustila dnevom, da so tekli do dneva predavanja, si še ves tisti dan delala utvare, da ne bom šla (saj nimam časa in sem utrujena in komu se da nazaj v mesto) in se zvečer enostavno preoblekla ter se pojavila tam.  Takole so najavljena njena predavanja: “Le kaj se zgodi, ko začneš poslušati svoje srce in slediti svojim sanjam? Ko pustiš varno službo na ministrstvu in jo zamenjaš za neznano, ki te je poklicalo? Vas zanima, kako popoln načrt poti  pripravi življenje? Kako uči poslušati, zaupati in se čuditi? 11 mesecev in 11 dni.” Bilo je z eno besedobožansko. Prišla sem tudi na drugo predavanje “Kako slediti  znakom Življenja“, vendar sem o sledenju znakom življenja izvedela več v prvem predavanju, ki je bilo konkretno, izhajajoče iz njene lastne izkušnje in resnično navdihujoče. Polno znakov, ki jim je ali jim ni sledila in življenje ji je ves čas  kazalo, da je edina možna pot Sledenje. Mogoče je šlo pri drugem predavanju  za moje preveliko pričakovanje. Čeprav ne, pričakovanje je  ustrezalo temu, kar se je dogajalo prvič. Pa še cena je bila  drugič enkrat večja. Nič hudega, ni mi žal, v meni so se že prvič odprli  določeni  kanal(čk)i in moje Življenje  ne bo nikoli več enako. Ja, tako to gre, pa naj se sliši še tako pompozno in pretenciozno.

Podobno, mogoče še malo v večji meri, se mi je zgodilo ob branju knjige Anette Ellegaard: “Superženska je v tebi” . Po knjigi sem bila veliko bolj “razširjena” kot prej, seveda ne v kilogramskem smislu. Kar nekaj stvari o sebi sem spoznala, bolj razumela in nekatere tudi končno  sprejela.

Super, da ste, ženske, vidve in še mnogo drugih! To seveda ne izključuje moških, ki me tudi mnogokrat nagovorijo, zdaj je pač v ospredju njun prispevek k mojemu spreminjanju. Brez mene pa itak ne bi šlo, tako da super, da sem tudi Jaz.

Živelo Življenje!


  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Novi časi, Vsakdan

PIšem, torej sem

Objavil: kony | 21.04.2014 | Brez komentarjev |

Včasih me zagrabi želja po pisanju in takrat se spomnim na svoje Pašnike. Nastali so v stiski in me reševali v času ločevanja. Ta čas se vedno bolj oddaljuje in Zeleni pašniki živijo svoje življenje, jaz pa svoje. Tri leta je že od takrat.Vmes sem v želji po pisanju nekajkrat poskusila odpreti nov blog, pa ni šlo. Eden je celo nastal, vendar ostal z enim samim zapisom. Celo njegovo ime sem pozabila. Pa sem pisala v kakšnega od svojih mnogih zvezkov.

Pisanje me je v zadnjih letih mnogokrat reševalo. Imela sem take in drugačne zvezke, rokovnike, zvezke z lepimi platnicami, navadnimi, mehkimi, trdimi, beležke na spiralo …  Zelo malo sem jih napolnila od začetka do konca. V enega sem začela pisati svoje izlive, ki so mi pomagali preživeti, v drugega samo lepe stvari, ki so se mi dogajale, v tretjega svoje aktivnosti v zvezi s telesom, v četrtega vsakodnevno dogajanje v par stavkih, v petega cilje in  načrte, v šestega … In potem me je “metalo” od enega do drugega in seveda nisem mogla napolniti toliko zvezkov, saj me je v enem obdobju minila volja do pisanja lepih stvari, v drugem sem uničila zvezek z grdimi izlivi, v tretjem spet je zmanjkalo motivacije za pisanje vsakodnevnih kratkih zapisov, da ne govorim o opuščenih zvezkih v zvezi s telesom (prehrana, gibanje …). In še skrivala sem jih, da ne bi prišli pred oči Bivšega. Veliko sem jih uničila. Nekaj kolikortoliko napolnjenih še hranim, imela sem namreč  tudi obdobja, ko sem se prisilila vse misli zapisovati v en rokovnik in včasih le prišla do konca. Na raznih krajih pa je obležalo kar nekaj začetnih. Vsake toliko mi pridejo pod roke in mi zbijejo nekaj energije, saj me opominjajo na to, da stvari nisem speljala do konca, ali da na tistem področju ničesar ne počnem. Pa kaj, počnem pa kaj drugega! Ampak malo energije mi vseeno odteče …

Mogoče je čas, da se poslovim od teh Začetkov  in naredim prostor za kaj bolj Celovitega.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Novi časi, Vsakdan

Nova ženska

Objavil: kony | 11.05.2013 | Brez komentarjev |

Kot vse kaže, bo moj naslednji izziv sprejeti in zaživeti svojo žensko plat. Vse kar mi prihaja pod roke, pred oči, vse kar mi vzbudi pozornost, da dvignem pogled iz hitrega vsakdana, je na nek način povezano z žensko energijo. Čudovito žensko energijo. Pripravljena sem se povezati z njo. Prepuščam se pomladi, luni in vsem drugim  vzgibom ženskosti, ki me nagovarjajo. To bo še zanimivo.

Vir: www.gaeagoddessgathering.com

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Novi časi, Vsakdan

Adijo, stara Petletka

Objavil: kony | 7.03.2013 | Brez komentarjev |

Odprem računalnik in v glavi imam prve stavke naslednjega zapisa, nekako takole: da je bilo zadnjih pet let res eno veliko Sra… ,  in da je čas, da se ta zadnja petletka počasi zaključi. Pa preberem svoj zadnji zapis in me čisto razoroži. Bog ve zakaj. Ker je pravzaprav še vedno tako, kot piše. In ker verjetno tudi še (dolgo) bo.

Ampak še vedno jih želim zaradi zdravilnosti takega pogleda nazaj in vpogleda, ki ga navadno ponudi, vsaj majhnega, preleteti.

….

Ne, ne bom! Kdaj drugič, obrača se mi od jamranja, ki je neizbežno.

Ali pač (hi, hi, kako sem zmedna):

Najprej dve leti izgorevanja na delovnem mestu z veliko večjo odgovornostjo, ki me je popolnoma posesalo. Delo je bilo sicer odlično opravljeno, jaz pa sem izstopila (častno in vse kar sodi zraven) popolnoma raztreskana. Naložila sem si take zahteve in toliko odgovornosti, da ni moglo trajati dolgo. Delala sem samo za službo, doma pa sem iz sebe iztisnila še zadnje kaplje. Čeprav je bila okolica (sodelavci in širše) zadovoljna z mojim delom, sem kmalu spoznala, da tako nočem živeti in sem kmalu napovedala spremembo. Vseeno je zaradi določenih dejavnikov trajalo dlje. Zaradi svojega psihičnega ustroja sta bili to zame izjemno stresni leti.

Niti dva tedna po komaj dočakani spremembi in več kot zasluženem dopustu ga je prekinila diagnoza, ki me je za eno leto na drugačen način odrezala od sveta. Rak me je sicer pripeljal bliže sebi, vendar je bilo treba postoriti marsikaj na več nivojih, najprej seveda na  fizičnem. Z vidika posvečanja sebi je bilo to dobro obdobje, sicer pa zelo, zelo naporno. Šele kasneje vidiš, da ti je pustilo tudi druge posledice in ne le brazgotin po operaciji.

Čeprav mi je bilo jasno takoj ob diagnozi, je moralo počakati.  Skoraj dve desetletji nesrečnega zakona  se je začelo zaključevati  potem, ko sem bila ponovno pri močeh. Stvari so tekle korak po korak, po vrsti kot so hiše v Trsti. Uf, na koncu je bilo res že pasje! V stiski sem začela pisati ta blog, ki mi je veliko pomagal. Zelo veliko! In se je vleklo in se je vleklo in se je končalo! Malo morgen! Saj ne moreš odrezati kot z nožem tako dolgega obdobja, nevidnih vezi …, ne ti ne tvoja Otroka (in tudi ne On). V postločitvenem obdobju se spoprijemaš s “črno luknjo”, v katero padeš na začetku, pa se potem pobiraš, pa z “luknjami” Otrok, v katere padata eden tako, drugi drugače in trpiš zaradi  tega ter se na mnoge načine angažiraš, da bi jima pomagal, spoprijemaš se z novimi zelo zmanjšanimi financami, skrbjo za dom, hišo, popravila, ogrevanja, puščanja, dimnikarje, vodovodarje, inštalaterje …, skrbjo za gospodinjstvo, vrt … in hodiš v naporno službo, ki bi jo najraje zamenjala – toda v teh časih in v teh letih si lahko samo hvaležna za to, da jo imaš! V teh časih je to finančno dobra služba. Zato moraš vzeti v zakup, da ti vsake toliko zmanjka moči za vedno bolj nezainteresirano, vedno bolj živahno in še kaj vedno  bolj …  mladino. In si zdaj, ko je (upajmo) najhujše mimo, najti strategije za polnjenje akumulatorjev.

Malo več kot pet let je te težke Petletke. Hvala Bogu, da se vidi neko počasno zaključevanje in vstopanje v Novo petletko! Le kaj bo prinesla? Mislim, da veliko dobrega. Sprememba se počasi vključuje v vse pore našega življenja, travmatičnost počasi nadomešča nekakšno postavljanje na mesto, tako pri Meni kot pri Otrocih. Seveda so prisotna še raznovrstna nihanja , toda vedno lažje se pobiramo in gremo naprej. In vedno bolj prešerno.

Srečna nam Nova petletka!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Novi časi, Vsakdan

In spet naprej

Objavil: kony | 14.12.2012 | 1 Komentar |

… počasi, mirno, puhasto, nenasilno, nezahtevno do sebe, sprejemajoče, neobsojujoče, korak po korak … kot po mehkem snegu.

Nič mi ni jasno in vse mi je jasno.

Ničesar ni in vse je.

Vse je zelo čudno in vse je zelo normalno.

Obhaja me en velik mir, čeprav vse okoli vrvi.

Pravzaprav ničesar ne razumem. Pa bi morala?

Samo sem.

Snežinke padajo mimo okna. Če grem ven, padajo tudi name in mimo mene. Ko jih je veliko, ne morem z avtom v mesto. Po dveh dneh odkopljem pot do ceste. V peči gori ogenj. Greje in razveseljuje.  V zraku je slutnja prihajajočih praznikov.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Zastoj

Objavil: kony | 21.11.2012 | Brez komentarjev |

Obtičim v  nekem niču. V neki nezmožnosti delovanja, skoraj vsakega, kaj šele pravega (pravilnega?) … V nekem samoobsojanju, ker nisem še naredila tega, pa tega, pa tega, pa tega, čeprav večine od vsega tega sploh nočem narediti in čeprav sem naredila veliko drugega. Ampak moram tudi to, ker je to v domeni dela doma in v službi. Obtičim v nekem obsojanju, ker sem si spet “dovolila” biti  zaskrbljena, pa lena, pa ker si že nekaj mesecev fizično nisem všeč, pa ker … Počutim se kot da sem (za vekomaj)  obtičala in to se mi zdi precej grozno! In iščem in brkljam in brcam, pokličem prijateljico, začnem pisati pismo … toda nič ne pomaga … Znova in znova prebiram pismo, na katero začnem štirikrat odgovarjati, vendar ne gre … In grem pogledati na spletno stran osebe, ki je omenjena v pismu; klikam, berem in dobro mi dene … In naletim na tekst, ob katerem mi odleže.  Tekst Alenke Rebule:

“Ko ne gre nikamor

Ko vse stoji, lahko izgubimo pogum in začenjamo misliti, da gre vse narobe. Komaj smo začeli doživljati uspeh, že je tu zastoj, tako kot vedno …Loteva se nas obup: ali res ne bomo nikoli prišli na zeleno vejo?

Resnica je, da ne želimo samo priti na zeleno vejo, na njej se želimo srečno in trajno nastaniti … Če bi na svoje življenje gledali ciklično, naravno, povezani z vsem živim, bi odkrili, da je zastoj lahko zelo lepa izkušnja. Zastoj namreč ni dokaz naše nemoči, naše nesposobnosti, da bi uspešno izpeljali svoje pobude, zastoj je tako naraven kot noč, ki pride za dnevom. Celo zelo dolg zastoj, ki nam postaja že mučen, ima svojo veliko razvojno moč. Zastoj namreč zahteva in obenem dopušča pavzo, odkazuje nam čas za počitek in za spokojno razgledovanje nad dogajanjem. V zastoju, ker pač ni mogoče naprej, lahko v miru opazujemo. Ko zaostanemo za vrvežem, zagledamo, kar nam običajno uhaja. Uživajmo zastoj, ko se znajdemo v njem. Nestrpnost je bolezen našega časa, zastoj je lahko zdravilo. Če ga bomo gledali z odporom, kot izgubo časa ali zamujanje sijajnih priložnosti, bomo doživljali žalost in poraženost. Gotovo, v zastoju ne moremo pokazati ničesar: nobenega sijajnega skoka naprej ne bo, nobenega priznanja, nobene očitno uspešne poteze, nobenega ploskanja, ničesar za razstavo. A zastoj je kot dolgo deževje, ki razmoči tla v globino, izpere zrak, ustavi roke in korak, zastre čas z meglico, da ne moreš naprej. Postojmo v čarobni megli, zaprimo oči, izdihnimo skrbi in vdihnimo upanje. Mi smo varuhi svoje prihodnosti, ko znamo tiho dihati v zastoju. S svetilko v roki, ker je dovolj majhna lučka za čuvanje trenutka.”

Hvala!

Vir: http://odsrcadosrca.ednevnik.si/

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

Naše domače živali

Objavil: kony | 25.10.2012 | Brez komentarjev |

Edina naša prava domača žival je muca oz mačkon, pa še ta je bolj “divji”, ne pusti se prijeti, pobožati, pusti se samo nahraniti. Vsak dan vsaj dvakrat čaka na hrano. Po tem sklepam, da je naš :smile: .

Potem imamo vrabce: poln žleb. Rogovilijo, se vrtinčijo, čivkajo, zletajo, včasih kakšen (še bolj gol) tudi pade. Z  repom se vedno prav obrnejo, točno tako, da spustijo drekec na ploščad. Vsak dan bi bilo treba pomesti in sprati z vodo, ampak tega med tednom ne naredim vsak dan. Halo?

Sončnice, ko odcvetijo,  kar pustim, čeprav ne izgledajo prav lepo, zato pa lepše izgledajo vse tiste desetine sinic pa kakšen lišček, ki se spreletavajo po njih in zobajo semena. Zadnje čase po vrtu skače taščica in nekaj pika s trave. Tudi kakšno belo pastirico včasih vidim, kako se elegantno pozibava in miga z dolgim repom. Šoje so ves čas v bližini in nekega lepega dne sem lahko vsa vzhičena opazovala celo smrdokavro s tistim svojim krasnim okrasom na glavi. Ne vem, kateri duplar večkrat tiktaka v deblo, je pa lepo slišati. Detel, žolna? Seveda so tu še kosi in poleti meni tako ljube kmečke lastovke. Pa ne prav veliko. Včasih jih je bilo veliko več. Kot tudi čebel. Včasih je vse brnelo, ko so zacvetela drevesa. Zdaj jih je le še za vzorec.

Poleti nas je parkrat v sobi obiskal netopir. Saj so simpatični, ampak zunaj, tam na nebu … Malo sem vriskala, pa kaj ko me ni slišal.

Srn je tukaj kolikor hočeš. Saj so lepe, posebno ko se sprehajajo mimo velikega okna kot na promenadi. Ampak tako sem mislila samo do takrat, ko so mi pojedle vso blitvo in vse najslajše srčke v endiviji. Zunanje liste, ki so trdi in tudi meni manj privlačni, pa pustile. Letos sem morala narediti nekakšno ograjo. S Starejšim Otrokom sva zabila v zemljo palice, med njih pa sem napela “kar eno” mrežo za na vrt. Ko mi jo je zmanjkalo, pa sem kar nekaj improvizirala. Zdaj hodim po novo že kakšna dva tedna, ampak nikakor ne pridem do  trgovine. Je še toliko stvari vmes za urediti. Upam, da jih bo zadržalo, dolgonoge lepotice. Pa saj imajo polno trave vsepovsod!

Včasih pod okni kaj šumlja in takrat greva vsaj z Mlajšim pogledat ježa. Starejšemu je to že brez zveze, kaj bo vstajal zaradi enega ježa.

Par let smo si  lahko vsak večer ogledovali podlasico, ki je prihajala pospravit kakšno drobtinico za mačko. Zdaj je že dolgo nismo videli. In lani se je parkrat mimo panoramskega okna sprehodila lisica . Uauuuu.

Za nas, mestne ljudi (oziroma zame: vso mladost in še malo sem živela v mestu),  je to res uauuu. Še bolj je bilo letos poleti, ko sem ene štirikrat na vrtu videla kačo (vedno drugo). In nimamo velikega vrta. No, niso bile prav velike, ampak vseeno, saj veste, kako se počutimo ob pogledu na kačo …

Zdaj pa imamo še krta! Ne vem še, ali bi se jezila ali bi mu izrekla dobrodošlico. Bojca v svojem super blogu Permakultura za telebane pravi, da krti ne škodijo vrtu, prej koristijo. Spremljam(o)  njegovo potovanje po trati (ni tista angleška, zato mi ni kaj prida hudo), za njim se vije stezica iz nekoliko dvignjene zemlje in ne vem, kaj bi. Bliža se zelenjavnemu vrtu. Z veseljem mu prepustim vse škodljive ličinke (tistih belih je ogromno, ko prekopavam), deževnike bi pa lahko pustil pri miru. Pa jih ne bo, vem. Ampak da mi ne bi spodkopal mojih rastlin? No, ja, naj gre, pa bomo videli … Jaz itak ne vem, kako bi ga spodila.

In tako me včasih zanese v občudovanju te naše žive mikrookolice … zadnjič hodim ob vrtu, gledam in uživam, kako je vse lepo zraslo, ah, kako je vse bujno po teh deževjih (in po  tisti grozni poletni suši) …  In glej,  še dva metuljčka, o, kako romantično, nakar pa me prešine – ups, to sta vendar kapusova belina! Škodljivca! In res se spreletavata tam okoli brokolijev in kmalu jih bodo verjetno jedle kakšne požrešne gosenice in … Pa kaj naj naredim? That’s life. Le pustite tudi kaj za nas, prav?

SMRDOKAVRA

Vir: http://www.hlasek.com/upupa_epops_11860.html


  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

Dan na dan – življenje

Objavil: kony | 23.10.2012 | Brez komentarjev |

Dnevi minevajo hitro. Po novem so še bolj razdeljeni na delovne dneve in konec tedna. Starejši Otrok je postal študent in je doma samo za vikende. Takrat se vrne iz prestolnice in takrat moje srce prede. Vsi trije smo v gnezdu, čeprav ne ves čas skupaj, ampak tu smo. Najbolj uživam, ko slišim Otroka, kako se glasno “prerekata” tam kje po sobah. Mlajši sprašuje Starejšega, ki mu pomaga pri kakšnih nalogah iz fizike, matematike in potem kričita, se smejita, zafrkavata. Malce se je zmanjšala razlika v letih, zdaj ko sta oba “velika”.

Dnevi med tednom so delovni. Z Mlajšim Otrokom  hodiva vsak v svojo službo – šolo. V službi je zelo naporno. Otroci so vedno bolj zahtevni. Tudi če večino uspem motivirati, so dovolj eden, dva , trije, ki  ti (skoraj) vse podrejo. Lahko razumem, zakaj jim je šola zadnja skrb, zakaj iščejo pozornost, zakaj robantijo, izzivajo (teh nekaj v vsakem razredu), ampak jaz in moji kolegi  jim pač ne moremo nadomestiti ljubezni, ki so jim jo odrekali starši (navadno tudi prikrajšani zanjo) in popraviti velikokrat nemogočih domačih razmer.  “Hvala Bogu, da imam službo, ” si ne dovolim predolgo smiliti sama sebi, kadar se kakšen dan po pouku sesedem v kabinetu, kjer me čaka še malo morje listkov, kaj vse je še treba … Upam, da ni več veliko tistih, ki mislijo, da učitelji “nič ne delajo”. Vedno več sodelavk pojamra, kako jim partnerji očitajo, koliko delajo za šolo.

Doma  skuham kosilo za naju z Mlajšim, počedim kuhinjo in potem se moram dati  malo na off.  Če je mogoče, če ni nujnih obveznosti, popoldanskih šolskih dejavnosti  … V tem prelepem jesenskem času se kar skozi okno nastavim soncu in vzamem v roke knjigo. Velikokrat pa me zmanjka in ostanem na isti strani kot sem začela.   In potem se je treba počasi  spet lotiti šole …

In kot bi mignil je tu vikend, ko ne počnemo nič posebnega, ampak jaz uživam v tem, da smo. Vpijam družbo svojih Otrok, saj vem, da si počasi ravnata perje za vzlet iz gnezda. Počasi in sigurno. Še par let in stvari bodo čisto drugačne. Zato pa zdaj še uživajmo skupaj.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

I´m back

Objavil: kony | 16.10.2012 | 6 Komentarjev |

Vračam se nazaj na pašnik! Rada bi napisala “v  velikem slogu” (to mi smehljaje prihaja na misel), pa seveda ne bom, ker – kaj pa če me bo spet minilo? Kar nekaj časa sem bila odsotna, nad travo so se vile strupene meglice in po poljanah so se sprehajali čudni stvori. Kadarkoli sem vstopila, me je odgnalo. Na hitro sem zapisala, da sem v redu in spet odvihrala. Če bi slučajno koga, ki me je bral, zanimalo. Da ne  obvisim v tistem postločitvenem brezvetrju, pa še z raztrganimi jadri. Jadra so se  zacelila, nabrusila sem kopita in hrupno pridirjala nazaj na pašnik. Saj je vendar MOJ!  Bitja so se hitro odplazila (takoj jim je bilo jasno, da nimajo več možnosti) in meglice razkadile. Pregalopirala sem pašnik podolgem in počez in všeč mi je bilo, kar sem videla. Še vedno je to dober pašnik, zelen.

Spet sem tu s svojim vsakdanom. Kakršenkoli je, je dragocen. Je edini, ki ga imam. In v tej edinosti je čudovit.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

JUHUuu

Objavil: kony | 10.06.2012 | 1 Komentar |

Zadnjič (o, pred štirimi meseci) sem napisala v odgovoru na komentar, da “Čakam, da se v meni ponovno prižge iskrica veselja in radoživosti, za katero upam, da še tli tam nekje pod pepelom “pogorišča .”  … pa še : ” Moj cilj  pa je visokoleteč, rada bi bila spet odlično, (ne samo dobro)

Hvala Bogu, zgodilo se je in se dogaja. Iz “saj sem (kar) dobro”, sem zares (saj sem upala, ampak težko verjela) prešla v odlično, super! In to že nekaj časa. Sivo postločitveno obdobje (kljub želji po razhodu) je MIMOOO!!!!

Znova živim, se znova veselim, uživam (čeprav so stvari okoli mene enake kot prej), Yesss!

Gremo dalje. Življenje je lepo.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije