header image

NOV LIST

Objavil: kony | 30.01.2012 | 11 Komentarjev |

Pol leta je mimo.

Mimo od zadnje objave na blogu (oz še malo).

V tem času:

1. Sem postala lastnica hiše (odkupila delež Bivšegamoža). Doktorirala sem na kreditih, obredla vse banke, se veselila, da imam redno službo in plačo, na katero mi dajo za moje dosedanje izkušnje in življenje zelo velik kredit (še vedno sem učiteljica), uredila tisoč obveznosti okoli tega in se od vsega tega malček sesula. Ne navzven, v sebi pač. Velika odgovornost, tak kredit.

2. Odselil se je iz skupnega doma. Pričakovano takojšnje olajšanje seveda ni prišlo. Prišla je tema: preteklost, ki ji je sprostitev od večnega obrambnega položaja oz. položaja na preži, dalo prosto pot, je začela pljuskati v ne več trdno obalo. Nič nepričakovanega, če bi šlo za drugo osebo. Mene je presenetilo. Pa še grozno se mi je smilil na začetku, čeprav je šlo za skupni dogovor. Ne ker bi tožil, pač pa sem si lahko predstavljala, kako težko mu mora biti zapustiti dom. Ampak potem je bilo treba začeti seštevati račune, klestiti izdatke, organizirati in narediti to pa ono, veliko voziti  (prej sva prevažala oba) in ni bilo več časa za  to, da bi mislila, kako se počuti on …

3. Vrgla sem se v delo, poleg službe je doma veliko sprotnega dela, poleg tega pa sem hotela kar naenkrat postoriti še vse tista gospodarska dela, kar sem vedno hotela urediti (kar je čakalo npr. že leta ali pa se je pojavilo na novo). No, po treh mesecih dela od jutra do noči, sem si rekla: “Halo, če je kakšna stvar čakala toliko let, lahko počaka še malo!” Seveda sem vključila tudi Otroka, vendar v normalnih razmerah za njiju. Ne moreta zdaj, če sta se njuna starša razšla, postati  sužnja hišnih in vrtnih  del.

Hvala Bogu, da sem naredila ta korak. Otroka sta ostala v svojem domu, domačem okolju in ni se jima bilo treba prilagajati na neko novo majhno  stanovanjce, ki bi  ga lahko kupila za svojo  polovico hiše, če bi jo v teh časih sploh uspeli prodati. Vstopita v znan prostor, v znan vonj, v svojo sobo …  Ko bosta odrasla, pa bomo že videli in prilagodili situacijo, če bo poptrebno.

Tudi zame je dobro, da sem naredila ta korak, čeprav sem prvenstveno gledala nanju. Nova svoboda (ki je sicer nastopila že poleti, vendar je samo delno prišla do izraza) prihaja počasi, vendar sigurno.  Prilagajanje na povsem novo situacijo je  dodobra v teku in mislim da ne potrebujemo več veliko za novo ravnovesje, ki se že svita na obzorju  …

Seveda sem že od vsega začetka užila mnoge dobrobiti njegove odsotnosti – nič več zaničevanja, nič več obsojanja, nič več grdih besed, nič več odmikanja, da ne bom zanetila ognja, nič več pazenja, kaj rečeš …  Toda tako enostavno pa vendarle ni, po dveh desetletjih družinskega življenja ne moreš vsega odrezati naenkrat. Tudi če, se ne izpelje. Hodi za tabo.

Težko (čeprav plodno)  leto 2011 se je končalo.  Pustilo je nekaj ran, ki se dobro celijo.

Juhu za novo leto 2012! Zame in za moja otroka bo lažje!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Raz-veza

Objavil: kony | 26.06.2011 | 22 Komentarjev |

Kmalu bo minilo eno leto, odkar smo se začeli ločevati. Seveda gre za dvojino, vendar sta še kako vpeta tudi Otroka, tako da jo težko uporabim (čeprav se zavedam, da gre samo za naju; toda valovi, ki nastanejo ob neurju, vedno butnejo tudi v njiju). V skladu z napovedmi prijateljic in znank, ki imajo izkušnje ali poznajo koga, ki je dal to skozi (a vseeno proti mojim pričakovanjem), je postalo Njegovo obnašanje še bolj in neverjetno grdo. Tu in tam se je malo umiril, ob najmanjši priložnosti pa ponovno izbruhnil. V prejšnjem zapisu omenjam eno takih umiritev, vendar je kmalu zatem spet našel povod za izbruh.  Najhujše mi je bilo to, da je v zadnjem času vedno udrihal čez člane moje prvotne družine in za njih uporabljal tako grde in žaljive besede, da sem komaj verjela svojim ušesom.  In to vedno pred Otrokoma ali vsaj enim od njiju.  Svoja stara starša imata rada in ju cenita in si tega res nista zaslužila, ne otroka, ne moja starša.

Nazadnje pa se je v meni nekaj pretrgalo. Poslušala sem vse te nepoštene in neupravičene žaljivke (ki mu jih v dveh desetetjih skupnega življenja ne bi nikoli pripisala) in se seveda v sebi ponovno razburila. Nisem prilivala goriva na žerjavico, ker je bilo že brez tega dovolj grdo. Pravzaprav sem se zadržala precej brez težav, saj nisem želela, da Otrok, ki je bil prisoten, to posluša v neskončnost. Tisti večer  dolgo nisem mogla zaspati, pa ne od razmišljanja ampak od vrveža občutkov. Ko je drugi dan dodal samo še nekaj zafrkljivega in ciničnega o članu moje družine, sem mu povsem mirno odgovorila, da je bilo to zadnjič! Ko sem se umaknila v moj trenutni “kotiček za zajeti zrak”, sem ugotovila, da Ga zame ni več! Da mi ni več popolnoma nič mar, da ne čutim več popolnoma ničesar, da sploh nisem več jezna, prizadeta, niti užaljena, le čim prej naj oddide, tako kot smo se dogovorili pred par  meseci. Tiste ponovne grozne besede čez moje bližnje so povzročile, da je zame nenadoma umrl. To je bila dokončna pika na i. Kar naenkrat sem se počutila lahko in mirno. Od-vezano. Pred pol meseca mi je bil vsak dan čakanja na dan D (ko bom izplačala delež in bo odšel) dolg kakor leto. “Pa saj ne bom zdražala teh zadnjih par deset dni,” se mi je pletlo po glavi in se mi mešalo. Sedaj mirno sobivam in urejam še zadnje stvari, ki jih moram urediti.

Ne ukvarjam se več z opravičevanji njegovega obnašanja (prej mi je bilo vedno hudo še zanj, ki mu bo hudo, pa ki ni znal …) Ne, takega obnašanja si odrasla oseba ne bi smela privoščiti! Meni je bilo v tem zakonu tako hudo, da mi je skoraj srce počilo, pa nisem zlivala gnoja po njem in njegovih bližnjih. Seveda, zlivala sem ga vase in zbolela, kar tudi ni bilo prav “pametno”. OK, jaz nisem znala drugače, on ni znal drugače, pustimo se sedaj na miru in se raz-idimo. Brez dodatnega gnoja,  prosim!

Potem se bo obrnil nov list v mojem življenju. Tudi če finančno ne bo lahko, bo pa lepše. Verjamem, da bosta tudi Otroka lažje zadihala, čeprav ga bo eden verjetno precej pogrešal. Drugi pa je pred kratkim izjavil: “Komaj čakam. Končno se bom lahko iz sobe preselil v celo stanovanje.” Čeprav ju ima zelo rad, je v taki psihozi težko živeti. To je tudi sam ugotovil. In tudi njemu ne želim slabega, obratno, vesela bi bila, če bi bil Očemojihotrok srečen človek. Upam, da bo kdaj znal. Žal nama skupaj ni uspelo.

Vir: http://izismile.com/2008/12/18/amazing_photos_of_nature_16_photos.html

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Se dogaja …

Objavil: kony | 9.06.2011 | 6 Komentarjev |

Vsake toliko pogledam na moj pašnik, če se je po čudežu kaj (samo) zapisalo, pa nič. Škoda, prav z veseljem bi prebrala, he he.

No, še sem živa in še vedno kopitljam naokrog, le da po bolj prozaičnih stvareh (ki so seveda še kako pomembne) … V službi se zaključuje intenzivno delovno obdobje (yes, I´m a teacher), ko je največ dela, ko je najbolj naporno, izčrpljujoče, … čeprav vsi mislijo, da je ravno obratno.  Med letom je namreč odtekla že večina energije. Nekoč mi je znanka rekla, da ji je en bioenergetik dejal, da  aprila pa začnejo prihajati učitelji. Zdaj je že junij, si mislite, kakšni zombiji smo šele sedaj.  Z vsem spoštovanjem do mladine, ki ima tudi že vsega dovolj (čeprav so se nekateri šele zdaj zbudili). Skratka, šola je en velik dinozaver, ki žre svoje otroke, tako  tiste na oni strani katedra, kot tiste na tej… (to je seveda črnogled pogled  s konca šolskega leta; pedagoški eros je začel izpuhtevati tam enkrat  decembra ). Seveda jim marsikaj tudi da, ampak zdaj smo vsi usmerjeni v tisti dan D, ko bomo “odklopili”. Dan D je pravzaprav konec pouka, čeprav imamo veliko dela še vse do drugega tedna julija, ampak s koncem pouka odpade tisti najnapornejši  del službe: vodenje polnega razreda živahnih mladostnikov, ki jih zanima vse kaj drugega kot to, kar jim želimo/ moramo mi posredovati. Sicer ni vse tako črno, kot je slišati (marsikaj prijetnega doživiš s to mladino),  res pa je, da smo sedaj vsi izčrpani v smislu “dost mam”, mi in oni.

Doma so stvari nekoliko spremenjene. Bivši se je umiril in ni več tako nemogoče strupen. Še vedno je zelo zoprno, ker živimo po njegovih neprijetnih zakonih. Ti veljajo pravzaprav zame, on pa se pred Otrokoma pretvarja kot da je vse normalno. Seveda nista neumna, vendar nimata kaj, kot sprejeti njegov način. Tako da nam (večino časa) jemlje precej energije ohranjanje videza normalnosti, ki najeda.  Mene močno (kar občutim sicer samo občasno, takrat pa temeljito, vmes pa začnem skoraj že sama verjeti, da je to nenormalno stanje normalno). Otroka o teh stvareh nočeta govoriti, tako da lahko bolj slutim, kako jima je.  Na srečo smo vmes sprejeli novo odločitev (bilo je kar burno, kljub večinski moreči tišini), ki bo kmalu prinesla spremembe v našem bivanju. Zanimivo, da je eden od Otrok pop****  in zahteval spremembo. Kar mi daje moč, ko jo meni zmanjka. In tudi dober občutek, da ta najina kalvarija ni povsem uničila vsega zdravega v njiju in nista  pripravljena za vsako ceno  trpeti.

Jaz v skladu z novo odločitvijo urejam materialni del zadeve (ogromno denarja) in si ne dovolim (po)dvomiti v dober izid, čeprav me včasih strah tako stisne, da se potem kakšen teden dobesedno plazim naokoli. Ampak potem se vzamem “v roke”, poiščem v sebi Točko moči, se  počasi dvignem  in grem naprej. Upam, da cena ne bo prevelika. Že sedaj se mi pozna, zelo se je zmanjšala umirjenost, ki sem jo dosegla z delom na sebi med  enoletno bolniško, tako da komaj čakam še en dan D (veliko veliko pomembnejš), da spet sproščeno zadiham, se umirim in ponovno malo bolj poskrbim zase. Trenutno sem si namreč dovolila  precej razpuščenosti, ne zmorem drugače.  Pa ne navzven,  notri me premetava, kar se odraža v manjši skrbi zase (zdrava prehrana, gibanje). Si kar dovoliš, da si ne vzameš časa še za to.

Sicer se pa držim. Glede na to, da mi je leto prineslo kar velike zalogaje, bi morala biti zadovoljna. Ampak mislim, da bom šele čez mesec, dva, ko bo prišlo do spremembe. Več o tem pa takrat.

Avtor: Branko Korelc, Vir: http://photokobra.blogspot.com/

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

Step by step

Objavil: kony | 23.04.2011 | 6 Komentarjev |

Življenje je spet steklo po prijaznejših kolesnicah.

Spet sem stara optimistična Kony, taka kot se poznam in kot se dobro počutim v svoji koži.

Kupila sem nekaj sadik (ko bom “velika”, si jih bom tudi sama pridelala, ampak zdaj še ni ta čas), tako da si bom na moj novi vrtiček posadila nekaj paradižnikov, bučk, malancanov, pa baziliko, drobnjak, da bodo delali družbo solatki, ki že kuka na plano, grahu, jagodam …  Počakala bom do nedelje, ko so po Mariji Thun ugodni dnevi in jih posadila. Potem pa gledala, kako rastejo in upam, bogato rodijo!

Pri starših je spet vse po starem in smo spet “prijatelji” (saj sploh nismo nehali biti, le malo sva se zapletla zadnjič z očetom).

Doma je tudi vse po starem – Nekočjebilmojmož grdo gleda, ampk Bog pomagaj, nekoč bo tudi tega konec. Počasi, step by step, vse ob svojem času. En Otrok je že šel od doma za par dni, in sicer s svojim športnim klubom, drugi pa bo odpeketal čez nekaj dni s šolo. Letos pa sem prišla na vrsto tudi jaz   (sem se sama pri sebi malo zrinila naprej) in grem  na en lep potep, tako da me nekaj časa ne bo na mojem pašniku in si bom ogledala še kakšnega drugega. Glede na dogajanje v bližnji preteklosti (ločitev, kar nekaj izpadov Nekočjebil…a, moja čustvena občutljivost), je to potepanje prišlo ravno ob pravem času, da malo napolnim psihične akumulatorje.

Lepe praznike želim tudi Vam! :smile:

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vrt, Vsakdan

Niham in se pretakam

Objavil: kony | 19.04.2011 | 2 Komentarjev |

Sem v nekem brezzračnem prostoru. Niti ne vem, kaj naj bi to točno pomenilo, vsekakor ne to, da ne bi mogla dihati, ampak kot da se gibljem v nekem prostoru, kjer ni ničesar. Le to, kar prinese vsak trenutek znova, ko pa le-ta mine, to izgine in se pojavi nekaj novega. Ne znam ravno najbolje ubesediti. Ni  nobenih posebnih čustev. Le pretakanje iz trenutka, v katerem moram kaj narediti, odreagirati, biti prisotna, v novega. Kakšni psihologi bi že znali kaj povedati.

Mogoče je to obrambni mehanizem, vendar pravzaprav ne vem pred čim. Ločitev je za mano, a se ne počutim prazno. Na, pa mi je ob tem stavku naredilo “klik”! Mogoče pa je to, kar sem prej opisala, pravzaprav neka praznina. Hm, zanimivo? Zna biti.

Je pa bilo v teh dnevih tudi pestro. V službi se stalno kaj dogaja, tako da tu pa tam zaniham s čustvi, pa tudi drugače sem imela eno pošteno nihanje. Sem namreč pred velikim osebnim projektom, o katerem bom pisala, ko bodo stvari dovolj daleč. In neomajno sem prepričana, da mi bo uspelo. Oziroma sem bila in sem ponovno. Poznate ta občutek? Ko enostavno veš, da te celo Vesolje podpira in da gredo “stvari prav”.

Vendar pa sem vmes  na obisku pri starših “padla”. Oče je  v dobri veri, da bom drugič ravnala bolj pametno, izrekel precej kritičnih besed na račun tega, kako sem speljala ločitev, pa da bi to in to morala urediti, pa se posvetovati s takim in takim odvetnikom, pa tale odvetnica, s katero sem se posvetovala, sploh ne more biti dobra, če mi je tako svetovala. Pa da se moram zavedati, da če bi bile zdaj te stvari drugače “izborjene”, bi imela boljšo pozicijo za nadaljne poteze …  Jaz dobro vem, da so stvari tekle maksimalno dobro v okviru možnosti, vendar sem se kar naenkrat znašla v nekem “spopadu”, v katerem se nisem želela boriti. Parkrat sem pojasnila določene stvari, vendar se je oče razvnel in vedno bolj sem se počutila ujeta v nekaj, kar mi zelo zelo škodi.  Po bolezni so se mi občutki za taka stanja neverjetni izostrili.  Želela sem se umakniti, vendar ni šlo. Vedno bolj sem čutila, kako iz mene odtekata tudi  trdnost in neomajna vera v pravilnost tega,  kar počnem  in kar načrtujem. Mama je čutila, kaj se dogaja, vendar ni mogla pomagati (nima besede) . Čeprav jo je oče drugi dan vprašal, če je bil mogoče preoster.

Ko sem končno uspela oditi, sem bila pobita, kot že dolgo ne! Vedela sem , da je od mene odvisno, da moram samo v sebi nekaj premakniti, pa  bom spet  verjela in zaupala, vedela, da se ne smem pustiti tako spodnesti. Ker lahko to, kar sem si zastavila, speljem samo, če sem v to absolutno prepričana! Vedela sem tudi, da oče ni imel slabih namenov, vendar mi ni to prav nič pomagalo. Trajalo je skoraj cel teden,  potem pa sem se, posebno po enem zdravilnem pogovoru z mamo, le postavila nazaj (oz. naprej) “na mesto”. In zdaj spet vem, da je in bo vse v redu!

Vir: http://www.os-hpuhar.si/Fotografije%20izdelkov%20uencev

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

NOV STATUS

Objavil: kony | 11.04.2011 | 3 Komentarjev |

Pišem in brišem pa spet napišem in zbrišem … Mogoče je še preveč sveže. Pa ni boleče; ni pa še refleksije, ker je verjetno še preblizu.  Skartka: ni več Kmalubivšega moža, je samo še Bivši. Brrr, kako grozna beseda! Ne vem, kako ga bom imenovala po “novem”, mogoče Oče mojih otrok. Pa saj so tudi njegovi. V bistvu je on zdaj meni Nekočjebilmojmož.

Prehod je potekel v redu, havla Bogu. Niso to enostavne stvari, čeprav že dolgo veš, da je neizbežno in čeprav si tega želiš. Zaključujeta se dve desetletji nekega (načina) življenja. Tudi če ti (razumsko) ni hudo za njim, se poslavljaš od družine, take kot naj bi bila oz. kar je bila. Veliko lepega smo dali skozi kot družina, partnerstvo pa je bilo eno veliko trpljenje. Seveda se delno ti dve stvari izključujeta, povsem pa ne.

En dan prej sem bila nemirna in razdražljiva in sem reagirala na neko njegovo zajedljivo pripombo ter se še bolj iztirila. Potem sem pograbila mobitel in šla ven ter pod zvezdami špancirala gor in dol po cesti, poklicala najprej eno Prijateljico in potem še drugo. Pogovor z obema mi je nekoliko pomagal.

Sodelavka me je pripravila, da je lahko na sodišču prav zoprno, povedala mi je iz lastne neprijetne izkušnje. Dobro je biti pripravljen na to, da boš moral na prostor za priče, da te bodo vprašali, zakaj se ločuješ  …  ker si itak že brez vsega precej občutljiv … Prepričana sem, da mi moja pozitivna naravnanost, sprejemanje  neizbežnega,  odprtost za dobro, hvaležnost za to, kar imam  in (v glavnem) odsotnost strahu v zadnjem času prinašajo bolj ugoden potek dogodkov. Lahko bi rekla temu neke vrste pretočnost.  Sprejemanje tega kar je.  Kar bo (pa bo). Obenem pa aktivno delovanje tam, kjer lahko vplivam.

Mogoče je bila zaradi tega sodnica  prijazna, prijetna, nežna in rahločutna. Res sem ji bila hvaležna.

In zdaj sem neporočena. Ta beseda oziroma dejstvo me proti pričakovanju ne žalosti. Niti veseli. Samo je.  Zaenkrat se mi zdi to dobro (včasih bi me raztrgalo).

In zdaj gremo naprej. Ker nazaj je ostal zadaj. Ampak se nikamor ne mudi. Počasi naprej. “In ne pozabi se ustaviti ob poti in poduhati cvetlic.” (ne vem, kdo je to rekel, vsekakor je rekel prav).

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

ZAKAJ?

Objavil: kony | 23.03.2011 | 9 Komentarjev |

Zakaj imam rada pomlad (čeprav imam raje jesen)?

Ker so dnevi končno opazno daljši!

Zakaj rada gledam skozi okna moje hiše?

Ker vidim nebo, drevesa, ptice, muco in tam v daljavi neskončnost.

Zakaj so mi všeč jutra?

Ker se najprej pozdravimo vsi zaspani in skuštrani, potem pa smo vedno bolj zbujeni, ko se srečujemo po hiši, medtem ko se z otrokoma odpravljamo v šolo in službo. In se stalno srečujemo in smo si včasih tudi malo “pod nogami”.

Zakaj grem rada v službo?

Ne grem vedno  rada. Včasih pa grem rada, ker je tam nekaj čudovitih ljudi; vedno pa je živo in pestro.

Zakaj rada likam (kadar se pripravim do tega)?

Ker  se umirim. Se pogovarjam s sabo. Včasih se pogovorim tudi z Bogom. In iz nereda delam majhen red.

Zakaj rada gledam filme?

Ker govorijo o življenju  s tisočerimi jeziki, ne samo z govorico razuma.

Zakaj rada pišem?

Pisanje me zdravi.  Vem bolj, da sem. In toliko stvari izvem od same sebe!

Zakaj se rada ustavim pri mami in očetu?

Ker sta me vedno vesela. Dajeta mi občutek, da sem dragocena.

Zakaj sem hvaležna Kmalubivšemu možu?

Za to, da sta se rodila čudovita otroka, ki ju ne bi bilo brez njega. Sta najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju.

Zakaj sem vedno raje jaz?

Ker sem pravzaprav čudovita, čeprav sem polna napak.

Vir: http://maryt.wordpress.com/2008/07/05/one-single-impression-12/


  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vsakdan

NOVA SVOBODA

Objavil: kony | 13.03.2011 | 4 Komentarjev |

Nekoliko pogrešam moj pašnik.  Že dolgo nisem ničesar zapisala, čeprav (skoraj) vsak večer pokukam na splet. Pogledam,  če in  kaj so napisale  “moje”  Punce, ki sem jih spoznala tukaj in so mi razširile obzorja, vsaka po svoje. Napišem kakšen komentar in potem je ura že pozna in grem spat.

Za blog pa pišem samo”v glavi”, ko počnem kaj takega, da mi ni potrebno misliti, na primer v avtomobilu, pri likanju, pospravljanju … V tem mesecu, ko ni bilo objav, sem jih vseeno kar nekaj “zapisala”.  Ugotavljam, da je tudi tako pisanje, ko ne pride do resnične objave,  zdravilno, saj že med sestavljanjem besed in stavkov za morebitni zapis na blogu , čeprav le v mislih, marsikaj predelam. Pravzaprav neverjetno, kako dobro dene imeti svoj Blog.

V zadnjem času se počutim zelo dobro. Ne vem pravzaprav, čemu bi to pripisala, ker dela imam veliko in ga vedno tudi veliko še ostane. En kup stvari ni(mam) še rešenih, tudi ne prav majhnih. Kljub temu pa  v  zadnjem času čutim, kot da bi popuščali nekakšni okovi okoli mene, spone, ki so me okovale v trdo, nesproščeno, nezdravo stanje in me vlekle k tlom oziroma  celo v  brezno.  Stanje, v katerem nisem bila (znala biti, si upala biti) to kar sem, mislila sem predvsem na to, kakšna bi morala biti (česar nisem nikoli ugotovila), da bi bil moj Kmalubivši mož zadovoljen in potem zaradi tega zadovoljna tudi jaz. Seveda, “system error”! Ker najprej moram biti zadovoljna jaz, da lahko razdajam zadovoljstvo še komu drugemu.  Ker jaz ne morem biti zadovoljna samo zato, da bo zadovoljen nekdo drugi.  Ker jaz ne morem biti drugačna kot sem. In zdaj se ta zgodba zaključuje. Celo datum  smo dobili med tem časom. Kar dolgo traja, ko se enkrat odločiš … že več kot pol leta.

In zdaj sem vedno bolj to, kar sem. Kako vem? Ker kar sem in mi je lepo. Sproščena sem in mi ni mar, kako izpadem.  Saj vem, zveni banalno in bedasto. Tisti, ki s tem niso imeli nikoli problemov, ne morejo vedeti, kako je težko, ko si ločen od sebe. Če bi nekdo pogledal od zunaj, bi rekel, pa kaj, kakšna svoboda, saj si enako kot prej v glavnem  doma, delaš, čistiš, kuhaš, hodiš v službo  … Pa je tako drugače! Kot bi se pred menoj odprla vrata nekakšne ograde in me spustila na neskončna prostranstva. In tu skačem, dirjam, se veselim tisočerih podrobnosti in čutim neskončno novih možnosti … Nekako uživam v “tukaj in zdaj”, tako kot nas učijo z vseh strani, obenem pa čutim, da je tudi za naprej poskrbljeno. Verjamem in sem hvaležna. Pa če zveni še tako pocukrano! :roll:

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Narazen, Vsakdan

ZGODBE IN ZDRAVJE

Objavil: kony | 13.02.2011 | 8 Komentarjev |

Spet si bom izposodila besede drugih, da lepše “povem” …

Zgodbe so pomembna stvar. Za zgodbami se skrivajo živi ljudje in to, kar se jim je (nekoč) dogajalo.  In kar so postali po tistem, ko se jim je dogajala zgodba. Taka ali drugačna, lepa ali grda, lahka ali težka. Zgodbe vsi radi poslušamo: otroci pravljične, odrasli resnične (ki pa so tudi lahko pravljične ali pa imajo vsaj kakšno primes pravljice). Ob pripovedovanju svoje zgodbe se zdravimo. Rastemo. Ob poslušanju zgodbe drugih prav tako.

Blog sem začela pisati v stiski.  Po nekaj mesecih presenečena ugotavljam, da mi resnično  pomaga, kljub  temu, da ne pišem veliko in ne pogosto. Že ko nekaj napišem, mi je nekoliko lažje in potem so tu še besede nekaterih čudovitih ljudi, ki se bodreče oglasijo v komentarjih. Pomaga mi tudi branje zgodb drugih ljudi, v katerih najdem podobnosti s svojimi stiskami, najdem namige, kako jih reševati, najdem potrditve, da je človek izredno močno in ustvarjalno bitje, najdem potrditve, da je človek (še vedno) zelo pozitivno, ljubeče bitje … in še marsikaj lepega in dobrega sem  našla na teh “straneh”.

Lansko leto sem brala lepo knjigo Rachel Naomi Remen: Zgodbe ob kuhinjski mizi. V predgovoru dr. Dean Ornish razgrne veliko moč zgodb:

Pripovedovanje zgodb je zdravilno. Vsi imamo v sebi dostop do večje modrosti, česar mogoče niti ne vemo, dokler ne spregovorimo na glas. Tudi poslušanje zgodb je zdravilno. Ko prisluhnemo zgodbam drugih ljudi, se nam pogosto porodi globoko zaupanje v življenje. Spoznamo, da nismo sami, da potujemo v čudoviti druščini. Mnogi navadni ljudje, ujeti v navadno življenje, so pravi junaki.”

In besede Rachel, avtorice knjige:

Navdajale  (zgodbe, op. K.) so me s ponosom, da sem človek. Resnica v njih me je sčasoma začela zdraviti.

Vsak človek je zgodba.

Vse zgodbe so polne pristranskosti in enkratnosti ter mešajo dejstva s pomenom. To je jedro njihove moči.

Ko jih poslušamo, postanemo gost v življenju drugega in sedimo z njim ob nogah njegovega učitelja.

Dejstva nas pripeljejo do znanja, zgodbe pa vodijo k modrosti.”

O zdravljenju pa pravi:

Čeprav je nagnjenje k celosti naravno in značilno za vse ljudi, vsak človek okreva po svoje. Nekateri okrevajo, ker jih čaka delo. Drugi, ker so rešeni dela, pritiskov in pričakovanj okolice. Nekateri potrebujejo glasbo, drugi tišino, nekateri ljudi ob sebi, drugi okrevajo sami. Življenjsko silo v nas sprožijo in okrepijo različne stvari.

Obdobja stisk so pogosto obdobja odkritij, trenutki, ko ne moremo več vztrajati pri dolgoletnem življenjskem slogu in stopimo v strmo krivuljo učenja. Včasih je stiska tista, ki uvede rast.

Strokovno znanje zdravi, a ranjene ljudi najbolje celijo drugi ranjeni ljudje. Le drugi ranjeni ljudje lahko razumejo, kaj je potrebno, kajti trpljenje se zdravi s sočutjem, ne s strokovnim znanjem. Modrost, pridobljena iz ran in lastnih izkušenj trpljenja, prebuja sposobnost zdravljenja.

Ne glede na to, kakšna je njegova zgodba, ni treba da je sam z njo.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najgloblje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed. Ko poslušamo, jim s svojo pozornostjo ponujamo priložnost za celost.

Poslušanje ustvari sveto tišino. Ko velikodušno prisluhnemo ljudem, lahko slišijo resnico o sebi, pogosto prvič. In v tišini poslušanja lahko v vsakem prepoznate sebe.”

In o fenomenu skupin za samopomoč:

Pozneje so take skupine nesporno dokazale, da težave, nerešljive z najbolj strokovnimi medicinskimi prijemi, lahko reši skupnost ljudi, ki trpijo zaradi njih in jih zato razumejo. V takih skupnostih se ideja prizadetosti razrahlja, zato člani postanejo ranjeni zdravilci drug drugega.”

Tudi slednje lahko potrdim iz svoje izkušnje. Neprecenljiva  je bila pomoč ljudi v  skupini za samopomoč po zdravljenju raka.

In tako iz dneva v dan odkrivam nove lepote Človeka in človekovega Življenja, kljub res veliko veliko hudim stvarem, ki se dogajajo v današnjem svetu. Vendar me ne potegne več (ali pa vsaj za dolgo ne) v zgražanje in obsojanje,   zdi se mi izredno neproduktivno, izguba časa in huda izguba energije. Tako sem te dni presenečeno zrla v nek verižni mejl, v katerem je bilo zlito ogromno žolča in gnoja na ljudi v Sloveniji, ki da delajo vse narobe. Situacija je res daleč od rožnate (čeprav to velja za ves svet, ne le za našo deželo) in včasih bi se razburila, zgrozila, pritegnila, zdaj pa me je samo začudilo, komu se da tak tekst, poln strupa in brez enega konstruktivnega predloga, pošiljati naokoli. Toliko pozitivnega lahko naredimo na svojem mikronivoju, tam kjer imamo vpliv …




  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Knjiga, Vsakdan

Gužva

Objavil: kony | 8.02.2011 | 3 Komentarjev |

Lepi sončni dnevi in podaljšan vikend so odnesli začetek stiske, ki se je začela pojavljati kot posledica “vsega preveč v službi”, zaradi tega tudi manj energije doma in (namesto na prvem mestu, na zadnjem!) manj energije zase. Pa tako sem bila pametna tam enkrat decembra okoli tega …  Zdaj pa sem skoraj že začutila potrebo, da bi, tako kot na začetku po operaciji, začela spet vsak dan zapisovati KSNDZ in KSNDZD, kjer pomeni prvo: kaj sem naredila danes zase? in drugo: kaj sem naredila danes za druge? Tako sem se kar dolgo po operaciji “igrala” in vadila nov odnos do sebe:  tako,  da je moral biti prvi kupček “zase” večji od drugega “za druge”. To pa zato, ker sem v zadnjih letih precej pozabila nase,  doma in v službi. In ko enkrat zboliš za rakom, ugotoviš, da si moraš posvetiti malo več ljubeče energije in narediti kaj več zase. Ampak sem mislila, da bo to zavedanje le trajalo malo dlje. Pravzaprav zavedanje še ostaja, le v tej gneči obveznosti ga nekako ne znam več udejaniti. Ker tudi ko prideš iz službe, se ti začne kar takoj  v glavi zapisovati spisek, kaj vse bi bilo treba narediti  doma …

Sem si dovolila samo malo “zacviliti” kevkev, tako kot naredi Bojca in potem sem si rekla (hvala Bojca!): “Čigavo je pravzaprav tole življenje?” in sem malo lepše odslalomirala med količki obveznosti zadnjih dni, se vmes tudi malo ustavila in uživala v lepoti (pokrajine ob progi) in malo poklepetala s temi in onimi, ki jih imam rada. In sem tako kar nekaj postorila, seveda pa absolutno daleč od tega kar bi želela  (ampak mislim, da je to bolezen marsikoga oz. predvsem marsikatere izmed nas…).

Sem si sicer rekla – nekaj si boš morala najti, da se to ne bo ponavljalo, pa sem se hitro spomnila: ej, prihaja pomlad in s tem nov izziv, mali vrtiček, to bo veselje! No, seveda tudi pri tem nisem mogla iz svoje zaskrbljene kože – skrb skrb … Ker imam zdaj doma nekaj knjig o vrtnarjenju in bolj kot bereš, bolj se ti zdi, da tisto ne bo moglo zrasti zraven onega in tisto spodbuja ono rastlino, zavira pa tisto prvo, se ti začnejo vse informacije kmalu mešati v eno veliko godljo in se počutiš čisto nesposoben. Ampak Bojca me je v svojem super blogu Permakultura za telebane prav lepo potolažila: ” … saj ne moreš ničesar pokvarit! Zemlja, rastlince in deževniki so takšna hvaležna bitja, manj ko jih drezaš, lepše uspevajo…” tako da sem se v miru in z veseljem posvetila načrtovanju, predvsem pa hodila gledat moj novi košček zemlje. In ga “posvajala”.

Jutri pa spet služba in gužva … Hvala Bogu da jo imam! :smile:

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Vrt, Vsakdan

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije